Adria Blues je film o generaciji, ki je nekdaj sanjala o boljšem jutri, nato pa se je nekaj zgodilo, kar jih je spremenilo v cinične in z življenjem nezadovoljne osebe srednjih let. Takšna oseba je tudi nekdaj slavni rocker Toni Riff iz Bosne, ki je kitaro zamenjal za igranje Tetrisa, edini vir zaslužka pa mu predstavlja žena, zaposlena na vroči liniji. Film se osredotoča na dva dni v Tonijevem življenju, ko se z ženo odpravita na obalo, da bi tam odigral svoj povratniški koncert na terasi hotela Adria, vendar pa njemu rockerska duša in nezadovoljstvo nad življenjem onemogočita, da bi se lotil vnovičnega igranja. Adria Blues je trpek portret nekdaj idealistične generacije 90. let, ki se je na poti od odraslosti preprosto izgubila, vendar pa režiser in scenarist Miroslav Mandić poskrbi za zvrhan koš pristnega in toplega humorja, galerijo simpatičnih likov ter številnih nepredvidljivih situacij, ki samo vodijo do odgovora na vprašanje, kdaj se bo Toni vrnil na pota stare slave. Kar bi izpadlo kot sentimentalna limonada o starih prdcih, se kmalu spremeni v grenkosladko pripoved o oklepanju na preteklost, ki je minila in iskanju ustrezne poti v prihodnost. Šarmanta, preprosta, toda gledljiva komična drama.

Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo je eden od krivično spregledanih biserov domače filmske produkcije, ki bi si zaslužil bistveno več pozornosti kot sicer. Groteskna komedija absurda se je namreč že famoznega leta 1991 – leto slovenske osamosvojitve – dotaknila posameznikove obsedenosti s politiko, teorijami zarot in nacionalizmom. Vse to in še mnogo več doleti avtoprevoznika Feliksa (odlični Boris Cavazza), ki je obseden z idejo, da ima zmožno komunikacije z nezemeljskimi silami, te pa naj bi ga opozarjale na morebitno invazijo sovražnih sil na slovensko ozemlje. Film, ki bi ga na grobo označili za hibrid med satirično grotesko in komedijo absurda, se ne jemlje preveč resno in izvablja salve smeha s pomočjo Cavazzinega virtuoznega igranja, a pod vso to fasado komičnih pripetljajev se skriva žalostni portret mentalnega stanja države, ki je v naslednjih 20. letih izgubila pamet in se spustila na raven Langusovega lika. Danes smo po zaslugi politike Langusi postali vsi; prepričani v to, da se za vsakim vogalom skriva zarota nevidnih sil, prenapihnjeni od nacionalizma in snobizma ter ujetniki frustracij, ki jih tlačimo globoko v svojo podzavest. Hiter tempo, vrhunski črni humor, odlične igralske  predstave tako Cavazze kot Vlada Novaka v vlogi psihiatra Zdraviča, domiselni triki in katarzični konec naredijo iz pričujočega filma moderno slovensko klasiko.