Kriminalna drama Anina provizija ima namen pokukati v ozadje zloglasnega fenomena tajkunov oz. kriminalcev z “belimi ovratniki”. Glavna junakinja filma, fotografinja Ana (presenetljivo prepričljiva Vesna Milek) je namreč žena navidez uspešnega podjetnika, ki nekega dne izgine neznano kam, na vratih njenega doma pa se pojavi policija zaradi suma moževe vpletenosti v koruptivne posle. Kar sledi je Anino mučno iskanje resnice o možu, ki ga ni nikoli docela spoznala in hkrati reševanje skrhanih družinskih vezi, kjer je še posebej ranljiva njena hčerkica. Na prvi pogled se film zdi zanimiv, saj doslej gledalci še nismo imeli priložnosti vpogleda v življenja tajkunov, toda Anina provizija navkljub ambicioznosti, dobri igri ter zadovoljivemu tempu nikoli ne preseže meja generične in predvidljive kriminalke, ki je hkrati bistveno manj zanimiva kot bi pričakovali. Kot že rečeno, Milekova kot igralka pusti zelo zadovoljiv vtis in gledalec se z njenim likom lahko poistoveti, vendar pa je to tudi vse, kar film ponudi. Široka galerija preostalih likov ni niti malo zanimiva (cameo radijskega glumača Denisa Avdića je recimo popolnoma nepotreben, saj v resno zgodbo vnese elemente nevmesnega bebavega humorja) in zdi se, da tudi večina igralcev v svoje vloge ni vložila niti minimalno truda. Film potegne tudi nekaj zelo problematičnih vzporednic (Anino usodo namreč želi enačiti z usodo beguncev) in se nasploh dela bolj pametnega kot je v resnici. Anina provizija tako izpade kot neškodljivo brezmožgansko razvedrilo, vendar pa glede na obravnavano temo to ne bi smel biti.

Janez Burger je režiser, ki je tekom svoje kariere uspel zadeti v polno, včasih pa žal tudi popolnoma zgrešiti. Medtem ko sta študentska komična drama V Leru in televizijska kriminalna komedija Avtošola izredno zabavna, a še vedno vsebinsko močna izdelka z nadstandardnimi igralskimi predstavami, sta na nasprotni strani Ruševine in Circus Fantasticus s svojimi artističnim eksperimentiranjem in nesimpatičnimi liki gledalca prej zamorila kot pa impresionirala. Nasploh se zdi, da je Burger najmočnejši takrat, ko se znebi spon kvaziartizma in se loteva realističnih tematik, zato tudi ne preseneča, da  Ivan spada med njegove najboljše izdelke doslej. Mračna in napeta drama o mladi materi Mari, ki mora poskrbeti za novorojenega sina Ivana in hkrati stati ob strani  svojemu skorumpiranemu ljubimcu, se namreč po slogu in vsebini lahko kosa z marsikaterim sodobnim evropskim filmom. Zasluge za to je treba pripisati tudi glavni igralki Maruši Majer, ki v umazani in nasilni zgodbi simbolizira humanost in empatijo, pogled na njen konstantno utrujen obraz in šibko telo pa je tako prepričljiv, da lahko gledalec občuti bolečino glavne junakinje brez odvečnih besed. Mara je prav tako vzoren primer močnega ženskega lika, ki nikoli ne zapade v hollywoodsko kvazifeminisitčno idealiziranje ali pokroviteljsko pomilovanje. Film odlikuje počasen tempo, ki pa služi svojemu namenu, da se lahko gledalec brez težav vživi v dogajanje in mu sledi vse do zadnjega kadra. In to počne tako dobro, da lahko mirne volje spregledamo nekaj nelogičnosti v zgodbi in naivnih rešitev konfliktov (predvsem v razpletu). Ivan je še eden od spomenikov, ki simbolizirajo kreativno renesanso slovenskega filma.