Pet majskih dni (1997)

Brez naslova

Rating: 8 out of 10.

Pet majskih dni je slovenski film, postavljen v čas izbruha jedrske nesreče v Černobilu, ko že tako napeto ozračje zaostri pobeg mladega vojaka iz vojašnice nekdanje JLA, ki se oborožen s puško odpravi na pohod brez pravega cilja. Sam želi ubežati objemu sten vojašnice, ki ga psihično in fizično utruja, po drugi strani pa z vsakim korakom tone v brezno nasilja in brezupa. Glede na to, da za pričujoči film pred kratkim še nisem slišal, me je močno presenetilo to, da smo v domačem prostoru uspeli posneti provokativen, brutalen in napet akcijski triler, ki preko zgodbe o lovu na pobeglega vojaka prikaže postopno rušenje nekdanje države, kjer skupaj s černobilsko nesrečo tudi znotraj urejenih vojašnic pride do izbruha kaosa in avtoritativna vzgoja nič več ne predstavlja edinega ukrepa za obvladovanje vse bolj jeznih množic. V glavni vlogi vojaka se odlično odreže Uroš Potočnik, ki je nedvomno eden od najboljših in žal tudi nekoliko podcenjenih slovenskih igralcev, močan scenarij Braneta Bitenca, vokalista legendarnih punk zasedb Berlinski zid ter Otroci socializma ter spretna režija pa ustvarijo enega od boljših slovenskih filmov, katerega edina napaka je ta, da je nekoliko prekratek (slabih 70 minut) in se zatorej konča kot bi mignil. Spregledana domača filmska klasika.

Remington (1988)

Brez naslova

Rating: 6 out of 10.

Drugi celovečerni film Damjana Kozoleta, ki ga je posnel pri 24. letih, je posebne vrste road movie, mešan s kriminalko in romantično dramo. V njem spremljamo Oskarja, nekdanjega punkerja in tihotapca, ki pet dni pred izpustitvijo pobegne iz zapora ter s svojim naivnim dekletom Lano krene proti morju, da bi s prvo ladjo krenila čez mejo v Italijo. Kozoletov film se poigrava z elementi zgoraj omenjenih žanrov in se neizmerno trudi močan umetniški vtis, kar je žal pogosta navada naših filmarjev, ki se bojijo, da bi z bolj klasičnimi prijemi izpadli preveč komercialno in… no, gledljivo. Remington ni slab film, pravzaprav je precej živahen, napet in ambiciozen, vendar pa je več kot očitno okužen s tedanjo Kozoletovo neizkušenostjo filmarja, saj je poln začetniških napak; od pogosto nadležnih zatemnjenih prehodov med posameznimi kadri, z izjemo Maria Šeliha in Jožefa Ropoše precej slabe igre pa vse do zelo revne zgodbe, ki jo Kozole na vse kriplje razteguje do onemoglosti. Remintgon bi neprimerno bolje deloval kot kratki film, je pa kljub temu zanimiv vpogled v evolucijo obetajočega domačega filmarja.