V letu osamosvojitve smo Slovenci dobili prvega predstavnika domačega filma noir z naslovom Srčna dama. V njem spremljamo pripetljaje tridesetletnega Frenka, ki je nekdaj blestel v kvartopirstvu, zdaj pa je obsojen na dolgočasno družinsko življenje in služenje mizerne plače v tovarni. Ko nekega dne naleti na svojega nekdanjega kolega in znova pristane za igralno mizo, mu sreča obrne hrbet, nepredvidljive okoliščine pa ga prisiljo, da skupaj s svojo hčerko pobegne na Korziko, kjer pa je zgolj vprašanje časa, kdaj ga bo preteklost doletel. Z vidika pripovedništva ima Srčna dama nekaj nerodnih trenutkov, saj se pogosto zdi, da zgodba dobesedno frči mimo nas brez ustreznega prehoda med kadri in tako gledalec potrebuje kar nekaj časa, da poveže dogajanje med seboj v smiselno celoto. Ko se na to navadi, bo ugotovil, da je priča gledljivi kriminalki z elementi družinske drame, ki blesti predvsem v prvi polovici z vizualnim poudarkom na mračne mestne ulice ter zakotne prostore, v katerih domuje hazarderstvo, medtem ko v nadaljevanju ustvari presenetljiv kontrast s čudovito naravo Korzike, kar je dobrodošla sprememba okolja. Resda zgodbi na tem mestu nekoliko pade tempo in napetost iz prve polovice nekoliko zbledi, vendar je Srčna dama dovolj kratkočasna, napeta in v okviru žanra čisto spodobna noir kriminalka.
