Home Alone, klasična komedija režiserja Chrisa Columbusa in scenarista Johna Hughesa iz začetka 90. let, ki je v zvezdniško orbito izstrelila takrat rosno mladega Macaulyja Culkina, že od svojega izida naprej predstavlja obvezen del vsakoletnega božičnega in novoletnega televizijskega programa. In četudi so neprestana ponavljanja pričujočega filma pošteno nadležna, je treba priznati, da sta duet Columubs & Hughes uspela zaigrati na prave gledalčeve čustvene strune in ustvariti film, za katerega je težko trditi, da bo kadarkoli utonil v pozabo. Zgodba filma se vrti okoli navihanega Kevina McCallisterja, katerega družina za božične praznike odpotuje v Pariz, po spletu čudnih (in za lase privlečenih) naključij pa fanta ponesreči pustijo samega doma. Kevinu svoboda sprva zelo zadiši in se prepušča neobremenjeni zabavi, vendar pa je kmalu prisiljen zavarovati hišo pred dvema neumnima vlomilcema. Verjetno ni treba poudarjati, kaj je daleč največji problem filma Home Alone; neumen zaplet, kjer mora gledalec pripravljen sprejeti dejstvo, da družina ni sposobna še pravi čas ugotoviti, da manjka eden od njenih članov, hkrati pa Kevin ali katerikoli od sosedov ni sposoben poklicati policije, ko se mora fant braniti pred vlomilcema. Navkljub tej veliki vsebinski luknji pa ni težko razumeti, zakaj je Home Alone med gledalci tako priljubljen film; ta namreč uspe ogreti še tako hladno srce z ravno pravšnjo dozo sentimentalizma, prisrčnega humorja in izvrstne fizične komedije, ki je podkrepljena tudi z odličnimi igralskimi predstavami Culkina in še posebej vlomilskega dueta Joeja Pescija in Daniela Sterna. In četudi znajo nekateri liki mejiti na karikature, jim film vlije presenetljivo veliko globine in srca, da jih gledalec spremlja vse do zadnje minute. Ciniki bi lahko do podrobnosti seciral, da je Home Alone neumen film (in se ob tem ne bi motili), vendar pa mu je treba šteti za dosežek to, da je po vseh letih še vedno nesramno ljubka in zabavno trapasta komedija za vse generacije.

David Fincher se je po velikanskem uspehu grozljivega trilerja Se7en znašel pred težko preizkušnjo; ustvariti izdelek, s katerim bi dokazal, da ni zgolj muha enodnevnica v svetu filma, ampak filmar, na katerega je treba močno računati. Mračno vzdušje omenjene klasike se je tako delno preneslo v njegov naslednji film, skrivnostni triler The Game, v katerem zgodbo samovšečnega, arogantnega in z videzom obsedenega bankirja (Michael Douglas), ki od svojega odtujenega brata (Sean Penn) prejme rojstnodnevno darilo v obliki povabila k sodelovanju pri igri. Kakšni igri? Pravzaprav nihče ne ve, niti tisti, ki so v njej udeleženi, pa vendar radovednost naredi svoje, zato se bankir spusti v brezno paranoje, nevidne nevarnosti, dvojnih iger ter zabrisane meje med resničnostjo in fantazijo. Fincher se znova izkaže kot mojster suspenza in gledalcem z vrhunskim obvladovanjem konsistentnega tempa in vzdušne tesnobne atmosfsere popelje skozi enigmatični labirint prevar in hkrati izzove mnogo pomembnih vprašanj o tem, kdo smo in kaj dobrega smo pustili za seboj na tem svetu. Na nek način bi lahko rekli, da je The Game Fincherjeva sprevržena različica Dickensove božične klasike A Christmas Carol, kjer glavni junak preko bizarne igre premaguje lastne osebnostne hibe in se je sčasoma prisiljen soočiti z avtorefleksijo življenja, ki je vse prej kot popolno. Fincherju pri doseganju cilja pomaga tudi odlična igralska zasedba, ki najbolj pride do izraza v neprestanih verbalnih spopadih med Douglasom in Pennom, nasploh pa je The Game film, s katerim Fincher dokaže, da je vse prej kot predvidljiv filmar in da Se7en ni edini adut, ki ga je dotedaj imel v rokavu. To kakopak ne pomeni, da pričujoči film seže na raven omenjene klasike; gledalce bi znalo zmotiti, da je zgodbi bolj pomembno potovanje kot pa sam cilj in tako prenagli epilog daje občutek nedokončanosti in nedorečenosti. Navkljub temu je The Game ravno prav napeta, srhljiva, zabavna in misteriozna mišelovka, da ostane gledalcu v trajnem spominu.