First Blood, eden najboljših akcijskih filmov vseh časov, je leta 1982 svetu prvič predstavil travmatiziranega vietnamskega veterana Johna Ramba (Sylvester Stallone), ki se ob vrnitvi domov zaplete v spor z neusmiljenim šerifom majhnega podeželskega mesta. Eden od razlogov, zakaj se je film zapisal z zlatimi črkami v zgodovino akcijskega žanra, je bil ravno njegov protagonist, ki ni sledil tipični klišejski formuli neuničljivega stroja za ubijanje in je ravno nasprotno poosebljal kolektivno travmo številnih vojnih veteranov, ki so ob vrnitvi v domovino ugotovili, da zanje prihodnost ne obstaja. Zato je toliko večja škoda, da je ta pristop popolnoma opuščen v nadaljevanju Rambo: First Blood Part 2, kjer se Rambo vrne v Vietnam, da bi izsledil skupino pogrešanih vojnih ujetnikov, po spletu okoliščin pa postane tudi edini, ki jih lahko reši. Film režiserja Georga P. Cosmatosa ter scenaristov Stallona in Jamesa Camerona je za razliko od predhodnika tipična akcija, ujeta v klišeje 80. let, ki se zanašajo na ekscesno nasilje, neuničljivost naslovnega lika ter šablonsko zgodbo, ki noče zapravljati gledalčevega časa s političnimi / družbenimi komentarji. Rambo: First Blood Part 2 je vznemirljiv starošolski akcijski tornado od prve in zadnje minute, ki protivojno sporočilo zamenja za komentar o tem, da je pobijanje upravičeno za doseg višjih moralnih ciljev. A če film za trenutek nehamo primerjati z njegovim predhodnikom, pridemo do ugotovitve, da je Rambo: First Blood Part 2 še vedno prekleto zabaven in všečen akcijski spektakel, ki postreže z nekaterimi najbolj ikoničnimi prizori v Rambovi franšizi, živahnim dogajanjem, prvorazredno akcijsko ekstravaganco in karizmatično igralsko predstavo Stallona, ki pooseblja vse, kar je bilo “kul” pri moških herojih v 80. letih. Končni rezultat je nepopolna, površinska in neumna akcija, ki pa bo zadovoljila vse oboževalce žanra.

Sylvester Stallone je bil leta 1984 eden od resnih kandidatov za vlogo v akciji Beverly Hills Cop, ki je bil sprva zamišljen kot resen film, vendar pa je na koncu vlogo dobil komik Eddie Murphy, celotnemu konceptu dodal bolj šaljiv pridih in vse ostalo je zgodovina. Stallone je prvotni scenarij, ki ga je spisal za omenjeni film, predelal za svoj naslednji projekt, nasilni akcijski triler Cobra v režiji Georga P. Cosmatosa, s katerim je že sodeloval pri uspešnici Rambo: First Blood Part II. Film se je soočal s težavno produkcijo (največ problemov je povzročal Stallone s svojim zvezdniškim egom), hkrati pa je bil tekom procesa montaže močno porezan (izločenega naj bi bilo od 30 do 40 minut materiala), zato ne preseneča, da je film navkljub komercialnemu uspehu naletel na porazne kritiške ocene, ki so izdelek v en glas označili za nedokončanega. To delno tudi drži; akcijski triler o neprilagojenem policistu Cobrettiju, ki mora zaščiti pričo, ki postane tarča okultnega serijskega morilca, je vsekakor nedodelan in vsebinsko plitek film, ki zelo malo časa nameni tako likom kot zgodbi, saj sta v ospredju večinoma akcija in (pre)hiter tempo. S tega vidika se zdi, da je Cobra porazen film, vendar pa temu ni tako; v osnovi gre za tipičen filmski produkt 80. let, hitropotrošna B – roba, kjer prevladuje stil nad vsebino, toda film se odkupi z všečnimi igralskimi predstavami (Stallonov lik Cobre je navkljub temu, da je osebnostno prazen, nenavadno očarljiva “trash” različica Eastwoodovega Umazanega Harryja), vznemirljivimi akcijskimi prizori in hitrim dogajanjem, ob katerem gledalcu ni nikoli dolgčas. Ob videnem se seveda nikoli ne moremo znebiti vprašanja, kako boljši bi bil film, če bi ohranili njegovo prvotno dolžino, toda Cobra ponudi dovolj brezskrbne nasilne zabave, da to vprašanje ni tako boleče.