Potem, ko si je Joel Schumacher s superherojsko polomijo Batman & Robin skoraj uničil kariero, je bilo pričakovano, da si je za svoj naslednji projekt izbral (na nek način) vrnitev h koreninam žanra urbane kriminalke z izrazito temačnimi toni. Psihološka srhljivka 8mm je hkrati nov opomnik, da je bil Schumacher mojster provokacije, ki ga ni bilo strah odkrivati tabu problematik kot sta popularizacija spolnosti in nasilja, ki sta žal našli finančni uspeh na trgu ekstremne pornografije. Pričujoči film spremlja zasebnega preiskovalca Toma Wellesa, ki ga najame starejša premožna vdova, da bi odkril vir skrivnostnega filma, ki se je znašel v sefu njenega pokojnega moža. Izkaže se, da je film posnetek resničnega umora mladega dekleta, ki je izginilo pred sedmimi leti v Los Angelesu, vsaka nova sled pa Tomu odpre vrata v svet umorov, sadizma, nasilnih fetišev in t.i. “snuff filmov”, urbanega mita, ki sicer velja za najbolj ekstremno obliko pornografije. 8mm je glede na tematiko vsej prej kot prijeten film, kar pa mu lahko štejemo v plus, saj v drugačni obliki sploh ne bi mogel funkcionirati; četudi Schumacher v ekstremnosti ne gre do konca, film ponudi dovolj grob in srhljivo realističen portret družbe, ki je dostojanstvo in etičnost zamenjala za dobiček in izživljanje nad šibkejšimi, zgodba pa je zapakirana v privlačno detektivko, podkrepljeno s prepričljivo temačno atmosfero, magnetnimi igralskimi predstavami (poleg Caga zasije tudi Joaquin Phoenix v stranski vlogi Tomovega “sodelavca”, ki mu pomaga najti kontakte v svetu pornografije), neobičajno izbiro glasbe ter venomer živahnim dogajanjem. Kot celota je torej 8mm povsem kompetentno narejen, napet in dramatičen film, ki pa ga držita nazaj splošna predvidljivost, nepretresljiv končni razplet in obupna razvlečenost zadnje tretjine, kjer se zdi, da bi filmu veliko pomagalo, če bi ga skrajšali za dobre četrt ure. Schumacherjev film je daleč od popolnega, vendar pa služi kot zelo dober popravni izpit.

Tim Burton je z orjaško uspešnico Batman leta 1989 spremenil pravila igre znotraj žanra superherojskih filmov; njegova temačna in kompleksna interpretacija ikoničnega DC-jevega junaka Batmana, pod katerim se skriva obraz milijonarja Bruca Wayna, ki skuša z zaščito mesta Gotham maščevati smrt svojih staršev. Burton je temačnost lika okrepil tudi v njegovem odličnem nadaljevanju Batman Returns, vendar pa je studio menil, da bo z bolj depresivno zgodbo, odvratnimi liki (še posebej kontroverzen je bil Danny De Vito v vlogi ostudnega Pingvina) in vse bolj izrazito brutalnostjo takšen pristop slej ko prej odvrnil mlajše gledalce, zato je naslednji film z naslovom Batman Forever režiral Joel Schumacher. Ta je sicer ohranil nekaj temačnosti predhodnikov, vendar pa je Batmanov mit žal pobebavil in ga naredil bolj “sprejemljivega” za širše občinstvo; žive neonske barve, večji poudarek na hitri akciji, preprosti zgodbi in lahkotnemu humorju, vključitev pobalinskega Batmanovega pomočnika Robina (pretirano mevžasti Chris O’Donnell)pretirane igralske kreacije (še posebej zlikovcev, ki jih simpatično odigrata Tommy Lee Jones in Jim Carrey) in sila poenostavljen pogled na moralne dileme osrednjega lika. Schumacher, ki več kot očitno tokrat ni imel proste vizije in je bil pod močnimi pritiskimi studia, resda ni na vrhuncu svojih zmožnosti, vendar pa je Batman Forever še vedno simpatična filmska zabava z izpiljeno vizualno podobo in kratkočasnim dogajanjem, nenezadnje pa je tudi Val Kilmer povsem spodoben Bruce Wayne / Batman, pa četudi mu scenarij ne daje veliko prostora, da bi iz svojega lika razvil kaj več kot stereotipno herojsko karikaturo. Končni rezultat je ziheraški, načičkan in generičen film, ki pa vseeno najde dovolj prostora za sproščeno zabavo. Je pa vprašanje, če je “sproščenost” res nekaj, kar povezujemo z Batmanom…