Kako posneti romantični film na temo človekove navezanosti na arhitekturo? Južnokorejski vizualni esejist Kogonada pozna odgovor na to vprašanje; Columbus je intimna, mirna in tenkočutna drama, ki spregovori o tem, kakšen odnos človek goji do arhitekture in kako ga slednja uspe v najbolj težavnih momentih nagovoriti in povezati s samim seboj. Zgodba filma je preprosta; Jina preseneti novica, da je njegov oče padel v komo, zato odpotuje iz Južne Koreje v ZDA, da bi skrbel zanj, čeprav mu je bolj ali manj jasno, da bo kmalu umrl. Tekom njegove nastanitve v mestu Columbus naveže prijateljski stik z mlado in naivno Casey, ki je zaposlena kot knjižničarka in skrbi za svojo mater, nekdanjo odvisnico od drog. Med Jinom in Casey je sicer prisotna kemija, vendar pa Columbus ni film, ki bi ga zanimalo, kdaj bosta glavna junaka skočila pod rjuhe. Do tega nikoli ne pride, saj Kogonado bolj kot erotika in seksualnost zanima čustvena povezava med posamezniki in predvsem kako lepota arhitekture (s poudarkom na modernistični) vpliva na njihova razpoloženja. Čudovita drama, ob kateri boste sigurno potočili solzo ali dve zadane v polno na skoraj vseh področjih; igralske kreacije so ganljive, široki kadri, ki pogosto izpostavijo kontrast med veličastnostjo zgradb in “majhnostjo” človeka, so presunljivi in Kogonadino zrelo obravnavanje univerzalnih tem žalovanja, ljubezni in iskanja notranjega miru je nekaj, kar v filmih nasploh pogrešamo. Columbus je dragocen film, saj takšnih ne delajo več. To se pravi; filmov z dušo, srcem in občutkom za lepoto.

Greto Gerwig obožujejo tako kritiki kot občinstvo. To niti ni tako presenetljivo, saj so njeni filmi namenjeni ugajanju in vse prej kot problematični. Gerwigova sicer odpira mnoga pereča vprašanja o položaju žensk v patriarhalni družbi in njihovih želja po osebni svobodi, vendar to počne na precej sentimentalne, všečen in rahlo naiven način z ogromno poudarka na toplem humorju in prikupni ekscentričnosti likov. Ta pristop je še posebej izrazit v njenem novem filmu, razkošni zgodovinski komični drami Little Women, ki v ospredje postavlja mlado pisateljico Jo (Saoirse Ronan), sicer žensko svobodnega in neukrotljivega duha, ki obuja spomine na odraščanje s svojimi sestrami za časa ameriške državljanske vojne. Film zgradi močan kontrast med svobodomiselnostjo mlade ženske in konzervativno družbo, ki od nje zahteva, da se čimprej omoži in postane mati številnim otrokom. V primerjavi s prvencem je Little Women za Gerwigovo bistveno bolj ambiciozen film; filmarka se namreč poslužuje tvegane pripovedne tehnike preskakovanja med različnimi časovnimi obdobji, kar ji povečini zelo dobro uspeva. Preskoki niso moteči, še posebej zaradi tega, ker film prizore iz preteklosti zaznamuje z nostalgičnimi toplimi barvami, medtem ko je sedanjost obarvana s hladom in melanholijo. Film se prav tako lahko pohvali z razkošno kostumografijo, dodelano vizualno podobo, ki spominja na starošolske hollywoodske epe tipa Gone With The Wind ter nekaterimi izvrstnimi igralskimi predstavami, še posebej s strani Florence Pugh in presenetljivo simpatične Emme Watson. Škoda le, da so dobre plati filma pogosto zasenčene (spet) zaradi režiserkinega zatekanja k osladnosti, staromodnemu sentimentalizmu in vsebinski nepretresljivosti. Ne pomaga niti to, da je Gerwigova v svoji ziheraškosti zaposlena s tem, da gledalcu na vsake toliko časa preko dialogov dobesedno zrecitira, kaj je želela s filmom povedati. Little Women je film, ki se mu v plus štejejo dobre igralske prestave in tehnična izpiljenost, na ravni vsebine pa je boleče neizstopajoč in celo plitek.