Skleniti razmerje je vsekakor naporna reč, ki od človeka zahteva ogromno potrpežljivosti, determinacije, odgovornoti in tudi požrtvovalnosti. Tega pa se očitno boji zaprisežen samec Damien, ki ne zdrži v razmerjih več kot dva meseca in ženski ni sposoben reči, da jo ljubi. Življenje pa se mu popolnoma obrne na glavo, ko spozna prikupno Danielle, ki pa ne sprejema najbolje njegovega plejbojevskega načina življenja in fantu postavi ultimat; ali se bo zresnil in se z njo spustil v resno razmerje ali pa ga bo za vedno zapustila. Do te točke se zdi, da je film Philophobia: or the Fear of Falling in Love klišejska romantična komedija in na nek način to tudi je; zabavna, bridka in zbadljiva humoreska o prelomnici v življenju človeka, ki mora preboleti težko ločitev od ženske, ki jo močno ljubi, vendar si tega ni pripravljen priznati. Toda režiser Ty Cole vsem nam zelo poznane občutke zlomljenega srca in mučnega celjenja ran začini s privlačnim surrealnim vzdušjem, ki imitira estetiko Davida Lyncha ter elementi nadnaravne grozljivke, kateri še bolj izpostavijo težavni položaj glavnega junaka in izrazijo dejstvo, da je prava ljubezen lahko lepa, vendar hkrati tudi strašljiva, če nanjo nisi pripravljen. Philophobia: or the Fear of Falling in Love je v mnogih pogledih zadetek v polno; strašansko zabaven, mestoma napet in strašljiv, očarljiv ter presenetljivo globok film z odličnimi igralskimi predstavami in prefinjenim humorjem. Nenazadnje pa; gre za tiste vrste romantično komedijo, ki bo pisana na kožo tistim, ki romantične komedije sovražijo.

Glede na to, v kakšno smer so v zadnjih dveh desetletjih krenila naša življenja in se skoraj v celoti preselila na internet, je romantična drama Her skorajda preroški dokument časa, ki šele prihaja. Režiser Spike Jonze, ki že od nekdaj velja za enega od bolj svojeglavnih filmarjev, se v pričujočem filmu loteva po svoje precej provokativne problematike, ki pa žal postaja vse bolj realen problem; človekova tesna povezava z virtualnim svetom, kjer išče popolnost in neokrnjeno čustveno podporo, ki pa navkljub vsem lepim karakteristikam preprosto ni resnična. To na lastni koži občuti tudi osamljeni ločenec Theo, ki začne prijateljevati s Samantho in se sčasoma vanjo tudi močno zaljubi; težava je zgolj v tem, da Samantha ni resnična ženska, ampak operacijski sistem umetne inteligence. Film s počasnim in potrpežljivim tempom vodi gledalca skozi zapleten psihološki labirint glavnega junaka, katerega fenomenalno upodobi Joaquin Phoenix, ki preko razmerja s Samantho v resnici beži pred krutim spoznanjem, da po grenki ločitvi od svoje žene ni sposoben sprejemati resničnih čustev. Her je film, ki ga lahko gledamo z dveh zornih kotov; kot intimno dramo o osamljenosti in krpanju luknje v srcu ob izgubi nam ljubljene osebe ali pa kot svarilo pred tem, kaj se zgodi, če človek pravočasno ne postavi meje med realnim in virtualnim življenjem. In ker je Jonze mojster svoje obrti, je film uspešen tako iz obeh kotov in predstavlja veliko zmagoslavje za vse vpletene. Zdi se neverjetno, da lahko film o ljubezenskem odnosu med človekom in napravo zbudi tako ogromno pristnih čustev in hkrati iskreno spregovori o našem večnem iskanju sorodne duše, kar pa nas lahko vodi v še več obdobij osamljenosti. Srčiko filma predstavlja tudi čudovita Scarlett Johansson, ki je sicer prisotna zgolj z glasom, vendar pa ta sproža tako širok spekter emocij, da jo je pravo veselje poslušati, njena kemija s Phoenixom pa je izredno prepričljiva. Her je film, ki od gledalca zahteva veliko zbranosti in tudi soočanja s prvinskimi čustvi, saj bo šele tako uspel zaobjeti celotno sporočilo, ki ga Jonze šeri posredovati. Mojstrovina.