V spektaklu Titanic sta se na smrt ljubila, Revolutionary Road pa se na smrt sovražita. Leonardo DiCaprio in Kate Winslet sta zakonca Wheeler, ki živita sredi 50. let v mirni in idilični predmestni soseski ter na prvi pogled dajeta vtis, da je v njunem življenju vse popolno; imata dva ljubeča otroka, med sosedi sta spoštovana in priljubljena, prav tako pa sta finančno preskrbljena. Toda vse je zgolj videz; pod idiličnim površjem se skrivajo leta zamer, neizpolnjenih sanj, naveličanosti ter sovraštva. In ko se zakonca odločita, da bi se preselila v Pariz in začela slediti svojim sanjam, se med njim pojavijo še večje razpoke, ki privedejo do tragedije. Revolutionary Road je romantična drama, ki brez zadržkov poruši zidove navidez popolnih družin, ki sprva funkcionirajo z ljubeznijo in naklonjenostjo, vendar se sčasoma spremenijo v družbeni proizvod, v imidž za množice, ki hrepenijo po življenju, kjer zaljubljenost nikoli ne mine in so vsi zakoni srečni in nekonfliktni. Film režiserja Sama Mendesa s pomočjo vrhunskih igralskih predstav tako DiCapria kot Winsletove (tudi po desetih letih med njima vlada pristna kemija), katerima v enaki meri verjamemo, da se imata rada kot se tudi prezirata (njuni besedni dvoboji so srhljivo realistični), postavi gledalca v središče moderne tragedije, kjer se družinske vrednote, obljube zvestobe in družbene pravila o vzdrževanju ugleda v skupnosti sesujejo kot hišica iz kart. A v osnovi imamo opravka s filmom o ljudeh, ki so ujetniki lastnih dolgočasnih življenje in si hkrati želijo kot jih je tudi strah okusiti osebno svobodo. Revolutionary Road je iskren film, ki bi ga moral videti vsak mlad par z željo po prehitevanju časa ter nepremišljenem sklepanju pomembnih življenjskih odločitev.

Ocena 5

Igralski veteran Daniel Day-Lewis je resda napovedal dokonočno slovo od nastopanja pred kamero, vendar pa je odhod zaznamoval s svojo zadnjo veliko vlogo v romantični drami Phantom Thread samosvojega filmskega avtorja Paula Thomasa Andersona, s katerim je že sodeloval pri epski drami o pohlepu There Will be Blood. Day-Lewis se nam tokrat predstavi kot Reynolds Woodcock, svojeglavi modni stilist, ki v 50. letih prejšnjega stoletja žanje veličasten sloves po celotnem Londonu. Zasebno velja za precej pedantno in trmoglavo osebnost, ki si ureja vsakdan po natančni rutini, njegova strast do oblek pa mu večkrat načne toplino medsebojnih odnosov, kar najbolj pride do iraza, ko se spusti v razmerje z mlado in naivno natakarico. Srčika tega hkrati razkošnega kot tudi intimnega filma je ravno v prikazu destruktivnega odnosa med glavnima junakoma, ki se sicer močno ljubita, vendar imata hkrati premočna karakterja, da bi lahko popuščala in sprejemala drug drugega. Phantom Thread se loteva za žanr romantični dram precej standardnega zapleta, vendar tega prikaže na realističen, proti koncu pa že sprevržen način, burnost medsebojnih odnosov pa je prepričljivo zavita v modno razkošje ter stroge družbene norme, kjer je posel pomembnejši od človeške topline. Da se Day-Lewis znova izkaže kot prvorazredni igralski kameleon, ni treba poudarjati, nič slabša pa ni Vicky Kripes kot njegova problematična muza. Produkcijske zmožnosti so na izredno visoki ravni, zgodba enako realistična kot tudi lirična, vse skupaj pa mojstrsko zabeli odlična glasba, ki presunljivo zajame čustveno plat zgodbe. Phantom Thread morebiti ne bo ugajal vsakomur, saj je Anderson znan po specifičnem tonu in pripovedni niti, vendar je za filmske sladokusce prava mala mojstrovina.