Supergirl predstavlja drugo poglavje v vnovičnem zagonu superherojskega vesolja DC, ki ga je pod svoje okrilje vzel James Gunn, začenši s Supermanom, ki je navljub nefokusiranosti in prenasičenosti predstavljal vzpodbuden začetek novega obdobja. Film v režiji Craiga Gillespija sledi Supermanovi sestrični Kari Zol-El (Milly Alcock), ki dneve preživlja ob žuriranju, popivanju in potovanju med galaksijami, kjer nekega dne naleti na deklico Ruthye (Eve Ridley), kateri se pridruži na maščevalnem pohodu zoper razbojnika Krema, ki je odgovoren za smrt njene družine. Okvirno zgodbo občasno prekinejo flashbacki iz Karinega travmatičnega odraščanja na umrlem planetu Kripton in v teh trenutkih film najbolj zasije, saj naslovnemu liku dodajo ogromno čustvene globine in kompleksnosti, za kar se je treba zahvaliti tudi očarljivi Alcockovi. Slednja z ravno pravšnjo kombinacijo človečnosti, poguma in sarkastičnega smisla za humor uspešno utelesi lik ženske supeherojke, ki ne skriva svojih napak in se pogosto sooča s trenutki strahu in negotovosti. Škoda le, da okoli simpatičnega lika ni zgrajena zanimiva zgodba, za katero bi gledalcu bilo mar; motiv maščevanja je razvit zlajano, večina likov nedodelanih in dolgočasnih (Jason Momoa se kot Lobo pojavi zgolj za nekaj minut, medtem ko je zlikovec katastrofalno prazen) in noben zaplet / razplet v filmu ne deluje pretirano zanimivo. Enako nevznemirljiv pa je tudi tehnični vidik filma; vizualna podoba je pogosto grda in monotona, akcijski prizori brez potrebno udarnosti, zgodba pa je nasičena z raznimi klišeji, zaradi katerih je superherojski žanr v zadnjih letih pošteno stagniral. Nasploh se zdi, da je Gunnovo bedenje nad novim DC-jevim vesoljem začelo zelo hitro kazati neprijeten davek, saj je zelo očitno, da v skoraj vsak izdelek vnaša odštekano medgalaktičnost njegove uspešnice Guardians of the Galaxy, ki pa že postaja nekoliko ponavljajoča. Supergirl najverjetneje ne predstavlja dobre popotnice za novo DC-jevo superherojsko franšizo, saj za seboj pusti mnogo več neizkoriščenega potenciala kot pa karkoli zanimivega.

The Toxic Avenger, predelava oz. moderna oživitev istoimenske kultnega B – filma iz 80. let, bi morala ugledati luč sveta pred dobra dvema letoma, vendar je zaradi težav z iskanjem distributerja (kot glavni razlog je bil podana predvsem ekscesna količina grotesknega nasilja) pristala v bunkerju in našla pot med širše občinstvo šele sedaj. Ta informacija sicer pogosto prinaša slabe novice, toda v primeru pričujočega filma bi lahko bil rezultat bistveno slabši… in hkrati tudi bistveno boljši. The Toxic Avenger je mišljen kot kombinacija krvave telesne grozljivke in superherojske parodije, ki sledi hišniku Winstonu (Peter Dinklage), ki nekega dne izve, da umira za smrtonosnim rakom, njegova edina rešitev pa je terapija, ki jo lahko plača zgolj njegov delodajalec Bob Barkabus (Kevin Bacon), koruptivni direktor farmacevtskega podjetja, ki naskrivaj sklepa sumljive posle z mafijo in onesnažuje okolje. Bob pričakovano zavrne Winstona, ta pa po spletu nesrečnih okoliščin konča v v zastrupljeni reki, kjer se spremeni v iznakaženo bitje s superherojskimi zmožnostmi. The Toxic Avenger je film, ki se ne pretvarja, da je kaj več kot hitropotrošna in cenena drugorazredna zabava, ki išče svoje adute v umazanem črnem humorju in ekscesnem nasilju, kaj več od tega pa žal ne premore. Igralske kreacije so povečini solidne, še posebej Dinklage, Bacon (slednji se tokrat še posebej močno zabava in prepušča igranju karikaturnega zlikovca) in skoraj neprepoznavni Elijah Wood, posebni učinki in gravž simpatično pretirani in dogajanje dovolj živahno, da gledalcu slaba ura in pol mine kot bi mignil. A kot že rečeno, film zunaj nasilja in opolzkosti ne premore ničesar, kar bi ga držalo nad povprečjem; zgodba je plitka in predvidljiva, kar je delno posledica precej okorne montaže, ki na hitro preleti nekatere najpomembnejše dogodke v filmu, šale so povečini ustvarjene na prvo žogo, večina likov pa izpade preveč enodimenzionalnih, da bi ostali v trajnejšem spomnu. The Toxic Avenger je neškodljiva žanrska zabava, ki bo pisana na kožo tistim, ki si želijo drugačne superherojske izkušnje.