Potem, ko se je stripovski imperij DC-jevih superherojev v zadnjem desetletju na velikem platnu zaradi številnih nepremišljenih odločitev samouničil, je James Gunn, dosedaj najbolj znan po svoji izredno uspešni trilogiji Marvelovih antijunakov Guardians of the Galaxy, ambiciozno prevzel krmilo omenjenega imperija in napovedal njegovo popolno prenovo za filmsko občinstvo. Prvi korak je bil storjen s filmom Superman, vnovično obuditvijo najbolj ikoničnega junaka iz DC-jevih stripov, ki pa se proti pričakovanjem ne posveča rojstvu in odraščanju Kal-ela oz. Supermana, izgubljenega dečka iz planeta Kripton, ki ga na našem planetu posvojita zakonca Kent. Gunnov Superman (David Corenswet) se pravzaprav začne tri leta po tem, ko se je ta razkril svetovni javnosti in tri tedne, ko je z ustavitvijo vojaškega konflikta v eni od zavezniških držav stopil na prste milijonarju Lexu Luthorju (Nicholas Hoult), ki se želi okoriščati s prodajo orožja. Gunnov Superman je zelo očiten poklon Donnerjevi filmski klasiki iz leta 1978, v kateri je Supermana odigral legendarni Christopher Reeve; v ospredje sta potisnjena topel humor in navihan avanturistični ton, ki se nikoli ne jemlje preveč resno, eksotične lokacije pa kar pokajo od živih barv ter pristne punkrockerske energije, ki je Supermanu že od nekdaj pisana na kožo. Vzdušju primerno so energične tudi igralske predstave, kjer Corenswet prepričljivo utelesi Supermanovo moč in ranljivost, še toliko boljši pa je očarljivo hudobni Hoult kot Luthor. Škoda le, da je preostala igralska zasedba bolj ali manj neizkoriščena, kar je posledica največje težave, s katero se srečuje pričujoči film; prenasičenost. Gunnov film je z vsebinskega vidika popolna zmeda, ki kaotično skače od enega zapleta do drugega, ne da bi ob tem ohranil trdno vezno tkivo. Po domače povedano; Superman izgleda, kot da je Gunn posnel tri filme o Supermanu, iz njih naključno pobral nekaj scen in jih potem zlepil v nov film, ki je na trenutke resda duhovit in očarljiv, pogosto pa zbegan in brezciljen. Končni rezultat je izdelek, ki bo zaradi obilice humorja in optimističnega duha navdušil publiko, pa četudi ta večino časa ne bo znala pojasniti rdeče niti dogajanja pred seboj.

The Batman predstavlja vnovično obuditev avantur stripovskega junaka Batmana, ki se je znašla še pred posebej težkim izzivom, saj za seboj nosi breme vplivne zapuščine filmske trilogije v režiji Christopherja Nolana, ki je za vedno spremenila zgodovino stripovskega filma. Režiser in soscenarist Matt Reeves se te dileme loti s premišljeno potezo, da Batmana predstavi v dosedaj še nevideni luči; ne zgolj kot akcijskega heroja, ki izvaja osupljive akrobacije in pretepa barabe, ampak v prvi plan postavi njegove detektivske sposobnosti, s katerimi moram razrešiti serijo zloveščih ugank in najti pod do umazanega kriminalnega podzemlja, kjer se mu hkrati razkrije pravi obraz mesta, ki ga ščiti. Ravno ta pristop poskrbi, da The Batman ni še en stripovski / superherojski film, ampak nekakšna neo-noir uganka, ki se sicer ne uspe docela odreči standardni akciji v obliki avtomobilskih pregonov in bučnih eksplozij, pa vendar večino svojega časa nameni ravno kompleksni zgodbi s številnimi preobrati, visoko mero suspenza in estetiko temačnih psiholoških trilerjev v maniri zgodnjih Davida Fincherja. Film hkrati predstavi pesto galerijo likov, ki so bolj ali manj uspešno izkoriščeni; Robert Pattinson s svojo kombinacijo nasilne impulzivnosti ter metodološkega raziskovanja predstavlja odličnega Batmana za novo generacijo, Paul Dano je kot zlikovec Ugankar naravnost zastrašujoč, Colin Farrell je kot mafijec Pingvin prav tako fenomenalno teatralen, Zoey Kravitz je kot Catwoman nekoliko medla, med nastopajočmi pa velja še izpostaviti izvrstnega Jeffreyja Wrighta kot policijskega komisarja Gordona, ki z Batmanom vzpostavi šarmantno tovariško kemijo. Slabosti filma so bolj ali manj odvisne od posameznikovega okusa; s svojimi tremi urami se bo marsikomu zdel predolg, osredotočenost na dialoge in detektivski razvoj zgodbe bi znal dolgočasiti tiste, ki od filma pričakujejo akcijski tornado, edina objektivna slabost filma pa je zadnje pol ure, ko se dogajanje spremeni v nekoliko predvidljivo akcijsko dirko s časom, ki smo jo v superherojskih filmih videli že mnogokrat. A nobena napaka ni tako usodna, da bi pokvarila izredno zadovoljiv splošni vtis; The Batman je tako uspešna nadgradnja že videnih Batmanovih filmov, za katero upamo, da bo v prihodnje poskrbela za še več drznih presenečenj.