Mednarodni sodni proces v nemškem mestu Nüremberg, ki je potekal v več fazah med letoma 1945 in 1949, je predstavljal zadnji žebelj v krsto umirajočemu nacističnemu režimu, ki je že pred koncem druge svetovne vojne razpadal po koščkih, s sojenjem preživelim nacističnim veljakom, med katerimi je največ pozornosti zbudil rajhsmaršal Hermann Göring, pa so zavezniške sile želele na simbolen način obračunati s krvavo zapuščino zaključene vojne morije. Sodni proces je bil že podrobneje raziskan v velikem številu dokumentarnih in igranih filmov, zato ni bilo povsem jasno, kaj novega lahko o dogodku pove zgodovinska drama Nuremberg v režiji Jamesa Vanderblita. Posebnost pričujočega filma je predvsem ta, da se ne osredotoča toliko na sodni procest kot na moralno krizo ameriškega vojaškega psihiatra Douglasa Kelleyja, ki je bil pripeljan v Nüremberg, da bi presodil, če so aretirani nacisti, še posebej pa Göring, psihično sposobni za nastop na sodišču. Prvo, kar pri pričujočem filmu najbolj bode v oči, je njegova igralska zasedba, še posebej precej nenavadna izbira avstralskega igralca Russela Crowa za vlogo Göringa; navkljub začetnemu skepticizmu pa se izkaže, da je Crowe daleč najboljši del filma, saj perfektno zajame rajshmaršalovo hladnokrvnost, kronični egocentrizem in sposobnost popolne čustvene manipulacije, kar pripelje do nenavadnega položaja, ko Kelley (Rami Malek) z Göringom vzpostavi srhljivo prijateljsko vez. Škoda, da mu nasproti stoji Malek, ki je tokrat precej neizrazit in dolgočasen, njegova moralna razdvojenost nad očaranostjo in zgroženostjo pa je v filmu prikazala zelo površinsko in klišejsko. Nasploh bi si gledalec želel, da bi Nuremberg ostal zvest svojem naslovu in se v celoti posvetil sodnemu procesu, saj tam postane najbolj zanimiv, še posebej zavoljo impresivne produkcije, zadovoljive historične avtentičnosti in spoštljivega prikaza grozot nacističnega režima, ki ne zapadejo v pretirano didaktičnost ali sentimentalnost. Nuremberg je tako soliden zgodovinski triler, ki ne prikaže oz. pove nič novega, a je dovolj zanimiv za enkraten ogled.

Uvodni kadri zgodovinske drame Train Dreams kažejo tudi njeno največjo pomanjkljivost; zelo očitno je, da je režiserja Clinta Bentleyja in scenarista Grega Kwedarja navdihnila filmska lirika legendarnega Terrenca Mallicka; od širokih planov mirne narave, ki se spreminja z razpoloženji likov, umirjene naracije, poetično navdihnjenih prizorov skoraj popolne tišine in ekspresivnih pogledov pa vse do melanholične glasbene spremljave. Mallickov “duh” pa je tudi edino, kar pričujočemu filmu lahko očitamo; Train Dreams je namreč v svojem bistvu še vedno izredno čustvena, tiha in meditativna filmska pesem o življenju, izgubi, hrepenenju in iskanju novega upanja v svetu, ki doživlja prelomne spremembe. Film spremlja skoraj 80 let življenja Roberta Grainierja (Joel Edgerton), ki konec 19. stoletja kot sirota odrašča na območju znamenite Ameriške severne železnice, nakar kot najstnik pusti šolo in naslednji dve desetletji brezciljno tava po svetu, dokler se ne ustali z ženo Gladys (Felicity Jones) in hčerkico Kate v idilični koči sredi divjine. Idilično življenje družine pa prekine nepredvidljiva tragedija, ki Roberta pahne v hudo depresijo in (ponovno) iskanje smisla, hkrati pa ga preganjajo duhovi iz travmatične preteklosti. Vizualno prekrasen in vsebinsko umirjen film se navkljub občasnim težkim tematikam venomer giblje med temo in svetlobo, med obupom in upanjem, Bentley in Kwedar pa na subtilen način presežeta zgodovinske okvirje zgodbe in postrežeta z nečim, kar je brezčasno; Train Dreams je zgodba, ki bi se lahko zgodila kjerkoli in kadarkoli, gledalcu pa s svojo ravno prav počasnim tempom in sofisticiranim psihološkim potretom osrednjega lika (velika zahvala gre tu predvsem izvrstnemu Edgertonu), katerega življenja postane zgodovina v malem z vsemi slabimi in dobrimi spremembami. Eden od najbolj razmišljujočih in ganljivih filmov leta 2025.