Kathryn Bigelow je ena od najbolj uveljavljenih, dejavnih in cenjenih filmskih režiserk, ki je vedno znala pustiti močan vtis pri gledalcu. Spomnimo se samo surovega vojnega trilerja The Hurt Locker, ki je brez sentimentalizma ter osladnosti prikazal grozljive razsežnosti ameriške vojaške intervencije v Iraku skozi oči strokovnjakov za deaktivacijo min. Bigelow je na podobno neusmiljen način prikazala ozadje boja proti terorizmu z Zero Dark Thirty, letos pa se vrača na filmska platna z zgodovinskim eposom Detroit, v katerem gledalca popelje v leto 1967, v čas največjih množičnih neredov temnepolte skupnosti, kjer sta do izraza prišla medrasna napetost ter brutalno nasilje, pogosto izvajano s strani rasistično naravnanih policistov. Podobno kot Nolanov ep Dunkirk nas tudi Detroit nemudoma vrže v središče dogajanja, natančneje v notranjost motela Algiers, kjer se je policijska racija končala s smrtjo treh temnopoltih civilisto. Bigelowova beleži dogajanje pred in po raciji brez odvečnega sentimentalizma in pridiganja, namesto tega pa ostaja zvesta grobemu in bolečemu realizmu, ki najbolj pride do izraza v skoraj pol ure dolgem prikazu dolgo časa zamolčanega dogajanja v hotelu v zadnjih minutah pred tragedijo. Pristne igralske predstave (še posebej odlična sta John Boyega in Will Poulter v vlogi rasističnega policista), tresoča kamera, ki “zalezujoče” sledi dogajanju in subtilno potegnjene vzporednice z aktualnim družbenim vreliščem v Ameriki se izvrstno podajo duhu zgodbe, ki ne sme ostati pozabljena. Detroit je srhljiv opomnik, da rasizem ostaja večni svetovni družbeni problem.

30. januarja 1972 se je v mestu Derry na severu Irske več kot 10.000 ljudi zbralo na protestu zoper aretacije brez sojenja, katere je v boju proti Irski republikanski stranki (IRA) uvedla britanska vlada. Sprva miroljubni shod se je kmalu sprevrgel v kaos, ki je terjal krvav davek; britanska vojska, ki je varovala območje, je začela streljati na civiliste in jih 13 ubila, 14 pa ranila. Tragičnega dogodka se je oprijel naziv Krvava nedelja in ta predstavlja tudi rdečo nit pretresljive zgodovinske drame Bloody Sunday režiserja in scenarista Paula Greengrassa. Film v strogo dokumentarističnem slogu beleži dogodke tistega dne skozi oči štirih protagonistov; Ivana Cooperja, idealističnega voditelja Gibanja za državljanske pravice, ki je shod tudi pomagalo organizirati, Gerryja Donaghyja, 17 – letnega udeleženca protesta, britanskega brigadirja Patricka McLellana, ki si prizadeva zatreti shod ter mladega vojaka, ki se znajde v navzkrižnjem ognju med vojsko in neoboroženimi civilisti. Greengrass se travmatičnega dogodka, ki še danes predstavlja eno od najbolj temačnih poglavij v zgodovini Irske, loteva sofisticirano in brez odvečnega politiziranja; namesto melodramatičnosti in odvečnega filmskega pretiravanja se Bloody Sunday odvija kot dokumentarec, saj se Greengrass poslužuje tresoče kamere, zaradi katere je gledalec še bolj vpet v samo dogajanje, hkrati pa premišljeno stopnjuje začrtan konflikt, da film nikoli ne izpade preveč dolgočasno ali senzacionalistično. Kar pa je še posebej hvalevredno, pa je to, da film ponuja pogled na tragedijo iz različnih perspektiv, kar dogajanju odvzame strogo črno-belo interpretacijo, namesto tega pa film skuša z mnogimi zornimi koti vsaj delno načeti vprašanje, kaj je tistega januarskega dne privedlo do masakra. Surova fotografija, režiserjeva vztrajnost, da kamere ne umakne tudi ob najbolj pretresljivih momentih ter naturalistična igra, ob kateri gledalec večkrat pozabi, da gleda film uspejo ustvariti moderno filmsko klasiko in umetniški triumf Paula Greengrassa. Mojstrovina brez primere.