Christopher Nolan je že zdavnaj presegel status običajnega filmskega umetnika in si izboril vlogo ikone sedmega pečata, katerega filmi mnogim predstavljajo prav poseben dogodek. In tokrat nas Nolan v filmu Dunkirk postavi v središče resnične krizne situacije, ki se je odvijala maja leta 1940 blizu francoskega pristaniškega mesta Dunkirk; več kot 400.000 britanskih vojakov na poti proti domu obtičijo na obali, kjer so podvrženi konstantnim zračnim in vodnim napadom sovražne vojske, možnosti za preživetje pa so iz dneva v dan manjše. Velika Britanija odobri reševalno akcijo, katero v filmu spremljamo iz treh različnih perspektiv; na obali med navadnimi vojaki, na vodi med civilisti, ki se poskušajo prebiti do Dunkirka v pravem času in v zraku, kjer britanski piloti odbijajo agresivne napade nemških zračnih enot. Dunkirk je nedvomno Nolanov najbolj ambiciozen in drzen projekt doslej, ki bi v rokah kateregakoli drugega režiserja izpadel amatersko in dolgočasno; film se namreč v celoti osredotoča na sam dogodek, katerega prikaže kot vizualno tekmo s časom. Gledalec ne dobi vpogleda v širše ozadje omenjene situacije, prav tako pa o nastopajočih likih ne izve nič drugega kot njihova imena, večino časa pa jih vidimo na begu pred sovražnikom, ki pa je ironično neviden oz. potisnjen v ozadje. Fascinantno je tudi to, da je v filmu zelo malo dialogov in da Nolan zgodbo gradi s pomočjo impresivnih vizualnih podob in izvrstne glasbene podlage Hansa Zimmerja, katero spremlja živčno tiktakanje ure kot napoved grozot, ki sledijo. Nekatere gledalce bo zmotilo, da film ne postreže z globjo karakterizacijo likov, vendar pa je ravno to poanta filma; vojaki pri Dunkirku so zreducirani na meso, ki mora preživeti brutalnost vojne. Nenazadnje pa; ali ob pogledu na mlade vojake, ki se borijo za življenje, res potrebujemo globje podatke o njihovih življenjih? Ali ni že dejstvo, da mladi umirajo na fronti, dovolj, da se gledalec zaveda tragičnosti dogodka? Vojna ne potrebuje ozadja, vojna je grozna že sama po sebi in tega se Nolan še kako zaveda. Dunkirk je tako daleč najboj prepričljiv prikaz vojnih grozot, ki pretresejo gledalca brez ene same prelite kapljice krvi.

Legendarni filmar Martin Scorsese je kljub visoki starosti še vedno zelo aktiven na svojem področju, četudi je z zadnjim filmom, biografsko komedijo The Wolf of Wall Street kazal manjše znake kreativne utrujenosti. Verjetno se je zato na nek način vrnil h koreninam oz. k snovanju projekta Silence, katerega je načrtoval že od začetka 90. let naprej; gre za epsko in obenem intimno zgodovinsko dramo, postavljeno v 17. stoletje, ki pripoveduje zgodbo o dveh jezuitskih duhovnikih, ki potujeta po Japonski, da bi našla svojega dolgo pogrešanega mentorja in obenem širila krščansko vero med okoliške prebivalce, četudi japonska družba ni naklonjena naukom Svetega pisma in mnoge spreobrnjene katolike kaznuje s smrtjo. Kot že rečeno, je Scorsese pričujoči film razvijal več kot dve desetletji in čakanje se je več kot obrestovalo; Silence je preprosto njegov najboljši film po gangsterskem epu Casino. Je film, katerega lahko brez kančka sramu označimo za mojstrovino. Je film, ki gledalca pelje skozi mučno odisejado glavnega junaka na tako srhljivo prepričljiv način, da občuti vsako njegovo moralno dilemo, bolečino in spoznanja o svetu, za katerega je mislil, da ga dobro pozna. Je film, ki kljub dolžini skoraj treh ur mine neverjetno hitro. Je film s čudovito fotografijo, vrhunsko igralsko zasedbo, kjer se najbolj izkaže Andrew Garfield, poglobljenim scenarijem in samozavestno držo, ki si upa odpreti mnoga neprijetna vprašanja o moči in pomenu vere na posameznika, ki lahko nanj vpliva tako pozitivno kot negativno. Silence je film, katerega ne bi mogel bolj priporočiti in nedvomno eden od vrhuncev Scorsesejeve dolgoletne kariere.