“Lahko noč in srečno,” je bil znameniti pozdrav, s katerimi se je od svojih gledalcev poslovil novinar Edward R. Murrow (1908-1965), ki se je javnosti najprej zapisal v spomin kot vojni dopisovalec, kasneje pa se je zapletel v javni ideološki obračun z zloglasnim ameriškim senatorjem Josephom McCarthyjem. Slednji je v 50. letih igral vlogo vodilnega moža v boju zoper komunizem in s svojimi pogosto moralno spornimi in nekonvencionalnimi metodami sprožil simbolični “lov na rdeče čarovnice”, ki pa je pod krinko skrbi za varnost države za seboj pustil mnogo uničenih življenj. To obdobje, ki je iz Murrowa ustvarilo borca za novinarsko avtonomijo in človekove pravice, pokriva zgodovinski dramski triler Good Night, and Good Luck, sicer drugi režijski poskus igralca Georga Clooneyja, ki je v nastajanje filma vložil ogromno truda, kar se tudi pozna na končnem izdelku; film v slabi uri in pol gledalca informativno in tekoče pelje skozi ozadje enega od najbolj razvpitih javnih obračunov v zgodovini Amerike, hkrati pa postavi nepričakovano ganljiv spomenik moči televizijskega novinarstva in predvsem dejstvo, da tega poklica nikoli ne smemo jemati za nekaj samoumevnega ali odvečnega. Četudi je film posnet v konvencionalnem retro stilu noirovskim dram iz 40. in 50. let, so njegovi vizualni in vzdušni minimalizem, Clooneyjeva neverjetna osredotočenost na vsako podrobnost ter všečna obuditev prvega desetletja paranoične povojne Amerike preveč privlačni, da bi se jim gledalec lahko uprl. Seveda pa film ne bi stal na dveh nogah brez izvrstnih predstav zvezdniškega igralskega ansambla, kjer poleg fenomenalnega Davida Strathairna navdušijo še Clooney, Robert Downey jr., Patricia Clarkson, Frank Langella in Jeff Daniels. Zdi se, da v današnjih časih, ko je novinarstvo vse bolj razvrednoteno (kar je delno krivda tako na strani novinarjev kot tudi gledalcev) in je njegova avtonomnost ogrožena kot še nikoli doslej, je ogled filma Good Night, and Good Luck nujen in namenjen temu, da svari pred izumrtjem kritične besede.

Uvodni kadri atmosferičnega vojnega trilerja Warfare, sicer najnovejšega celovečerca Alexa Garlanda, postrežejo s skupino ameriških marincev, ki v vojaškem taboru razposajeno plešejo na zvoke dance uspešnice Call on Me Erica Prydza. Ta prizor služi kot kontrast okrutnemu dogajanju, ki sledi kmalu zatem; v noči 19. novembra 2006 se marinci znajdejo na ulicah iraškega mesta Ramadi, kjer okupirajo hišo dveh civilnih družin, naslednje jutro pa jih presenetijo streli sovražne vojske, ki jih stisne v kot, med negotovim čakanjem na pomoč pa se marinci nenadoma ne borijo več za varnost domovine, ampak za lastno preživetje. Warfare je po resničnih dogodkih posnet film, ki ga je Garland režiser in spisal v tesnem sodelovanju z nekdanjim marincem Rayjem Mendozo, ki je bil tudi aktivno udeležen v spopadih ob obleganju mesta Ramadi, kar zgodbi nemudoma doda potrebno nianso avtentičnosti, ki pa je tokrat potisnjena do maksimuma. Po strukturi in pristopu je pričujoči film moč primerjati z Nolanovim vojnim epom Dunkirk, kjer ni fokus na poglobljeni zgodbi in kompleksnih likih, ampak predvsem na brutalno iskreni in vzdušni rekonstrukciji vojaškega spopada, preko katerega gledalec izlušči subtilne komentarje o srhljivem eksistencialnem položaju povečini anonimnih vojakov ter absurdnosti delovanja vojnega mehanizma. Takšen pristop je bil pri Nolanu zelo uspešen, nič slabše pa se ne odrežeta Garland in Mendoza, saj je Warfare zaznamovan z naturalističnimi igralskimi predstavami, brutalno akcijo ter pogosto zadušljivo atmosfero, ki se med drugim zanaša na vzdušno svetlobo, menjave barv ter zelo domiselno uporabo naravnih zvokov, ki so bolj strašljivi od zvokov vpitja in streljanja. Zaradi pomankanja prave zgodbe in likov, o katerih ne izvemo skoraj nič, bo marsikateri gledalec nad filmom razočaran, kar je sicer razumljivo, toda Warfare je s svojim drznim pristopom ter strašljivo avtentičnostjo močan opomnik nad obstojem besnila, imenovanega vojna.