Quentin Tarantino je eden od tiste vrste režiserjev s tako močnim avtorskim pečatom, da se lahko brez težav dotakne marsikaterega žanra in leta 2009 je z Inglorious Basterds ustvaril enega svojih najbolj kompleksnih, provokativnih in ambicioznih projektov v karieri. Mešanica špageti vesterna in vojnega trilerja se oklepa precej klišejskega zapleta; posebna enota ameriških vojakov judovskih korenin se na višku 2. svetovne vojne odpravi v Evropo, da bi – po besedah njihovega gobezdavega poveljnika Alda Raina – klali naciste in jim rezali skalpe. Formula, ki je prisotna v skoraj vsakem vojnem akcijskem filmu (začešni s klasiko The Dirty Dozen), pri Tarantinu služi kot zbadljiva šala, na podlagi katere zgradi nekakšno alternativno različico 2. svetovne vojne, kjer ne manjka nihilisitičnega sadizma, za režiserja značilnih pikrih dialogov ter domiselne uporabe žanrskih klišejev v namene huronsko smešne in politično nekorektne črne komedije. Inglorious Basterds je tako napol vojna satira, napol triler o maščevanju in napol tarantinovski nateg, ki brez pardona in z očarljivo napihnjenostjo spreminja zgodovino, obenem pa je začinjena z vesternovsko teatralnostjo, orgijo nasilja in pričakovano izvrstno igralsko zasedbo, kjer pozornost ukradejo Brad Pitt, Melanie Laurent in predvsem nepozabni Christoph Waltz, ki z diaboličnim polkovnikom Lando ustvari enega najboljših filmskih zlikovcev vseh časov. Vojna morija pri Tarantinu tako postane obešnjaška farsa, prvorazredni šund, ustvarjen s strani neodgovornega otroka, katerega šarm je premočan, da bi se mu lahko uprli.