In the Land of Blood and Honey (2011)

Rating: 3 out of 10.

Glede na to, da je balkanski konflikt še danes deležen izredno vročih polemik, ki so žal močno zastrupljene z navijaškim nacionalizmom, se zdi pametno, da pogled na to krvavo obdobje balkanske zgodovine ponudi nekdo, ki vanj ni bil neposredno vpleten. Angelina Jolie, sicer bolj znana kot igralka, zadnja lepa pa predvsem kot režiserka in scenaristka, je znana kot humanitarka in aktivistka, zato ne preseneča, da si je za svoj celovečerni prvenec izbrala ambiciozen, vendar tvegan projekt, ljubezensko vojno dramo In the Land of Blood and Honey. Sama zgodba filma je sicer nekoliko predvidljiva, saj se loteva prepovedane ljubezni med moškim in žensko, ki se v času vojne v Bosni znajdeta na nasprotnih straneh bojišča; Ajla (Zana Marjanović) je travamtizirana bošnjakinja, medtem ko je Danijel (Goran Kostić) srbski vojak, ki mora po ukazih nadrejenih sodelovati pri etičnem čiščenju Ajlinih rojakov. Jolijeva je s pričujočim filmom pošteno razburila širšo javnost, ki je režiserki med drugim očitala, da se je vojne v Bosni lotila zelo enostransko in z namenom demoniziranja srbskega naroda kot edinega odgovornega za klavnico na Balkanu. In četudi so odzivi na debate o balkanskih vojnah pogosto pretirani, so v primeru filma In the Land of Blood and Honey upravičeni; ta je z zgodovinskega vidika precej površen, čustveno manipulativen in presenetljivo prazen dolgčas, kjer Jolijevo bolj kot širše razumevanje konflikta zanima eksplotacijsko serviranje brutalnosti, nasilja in sadizma, prikazanemu grozovitemu dogajanju pa ne doda nobenega globjega konteksta. Nič boljši pa ni ljubezenske del filma, saj sta glavna igralca lesena in posledično med njima vlada precej sterilna kemija, na pomoč pa jima ne priskoči niti neroden scenarij z osladnimi dialogi. In the Land of Blood and Honey je tako ambiciozen, vendar žal ponesrečen poskus razumevanja kompleksne vojne z vidika aktivistke, ki več kot očitno ni opravila svoje domače naloge.

United 93 (2006)

Rating: 10 out of 10.

11. september 2001 je v zgodovino za vedno zapisan kot dan, ko so svet pretresle podobe enega najbolj razvpitih terorističnih napadov v zgodovini ZDA; tedaj “najbolj varna država na svetu” je namreč utrpela posledice ugrabitve štirih potniških letal, ki so v jutranjih urah zadela nekatere najpomembnejše točke v Ameriki; dva od njih sta trčila v nebotičnika World Trade Centra, tretje je porušilo poslopje Pentagona, četrto, namenjeno nad Belo Hišo, pa je na poti do cilja strmoglavilo nekje nad Pensilvanijo. Usoda slednjega tudi predstavlja rdečo nit filma United 93 režiserja in scenarista Paula Greengrassa, ki se je tekom dolgoletne kariere izkazal kot mojster “depolitiziranega” realizma, kar mu pri pričujoči zgodbi pride še kako prav; film se namreč odpove sentimentalnemu patriotizmu in v režiserjevem značilnem dokumentarističnem slogu sledi dogodkom usodnega dne, katere spremljamo skozi oči več posameznikov; od osebja letala, potnikov, letaliških uslužbencev, ki spremljajo napade na Ameriko iz kontrolnih stolpov pa do teroristov, katere fanatična verska prepričanost vodi v gotovo smrt. Greengrass se s filmom United 93 odpoved konkretnemu komentarju ali političnemu ozadju dogajanja in namesto tega dostavi grobo realističen, vendar hkrati nepričakovano sočuten poklon civilistom na letalu, ki so s svojo željo po preživetju nehote postali nacionalni heroji. Film obennem presuni z neverjetnim številom podrobnosti in gledalca dobesedno vrže v središče dogajanja in četudi je vsem jasno, kako se bo zgodba končala, se film pohvali s tako visoko mero prepričljivosti, emocij in suspenza, da nehote vsakdo navija, da bi se potniki izvlekli iz težkega položaja. United 93 je mojstrovina, pri katerem je meja med resničnostjo in fikcijo neobstoječa, hkrati pa tudi spoštovanja vreden poklon pravemu pogumu.