Kevin Costner, ki je tekom svoje dolgoletne kariere režiserja dokazal, da je njegovo srce predano duhu zlate dobe klasičnih westernov, si je več kot očitno z epsko sapo Horizon: An American Saga odločil posneti svoj magnum opus, svoje življenjsko delo, po katerem bo ustoličen kot nesmrtni filmar in eden od zadnjih poetov starega zahoda. Projekt, ki ga je Costner začel snovati že konec 80. let in je zamišljen kot serija štirih epskih westernov, je zgodovinsko umeščen v drugo polovico 19. stoletja, ko se v dolini San Pedro izrišejo meje novonastale naselbine, ki kasneje postane mesto Horizon. Štiri leta kasneje napetosti med belskimi priseljenci in indijanskimi plemeni, ki želijo ubraniti svojo zemljo, eskalirajo v nasilje, kar med drugim pripelje do izbruha državljanske vojne in ostalih ključnih dogodkov v zgodovini ameriškega zahoda. Prvemu poglavju sage Horizon: An American Saga je moč očitati marsikaj, vendar pa bodo tudi največji kritiki mnenja, da je Costnerjev film izredno ambiciozen in narejen z ogromno ljubezni in razumevanjem žanra westerna, ki ga ima filmar v malem prstu. Osupljiva vizualna podoba, vznemirljivi akcijski prizori, ki premorejo veliko brutalnosti, vendar nikoli ne zapadejo v eksplotacijo ter prijetna dramatična glasba uspejo pričarati vzdušje starošolskih westernov velikanov kot so bili John Ford, Sam Peckinpah in Clint Eastwood, film pa se lahko pohvali tudi z bogato igralsko zasedbo, ki svoje delo opravi v skladu s pričakovanji in brez vidnejših odstopanj. Žal pa ima prvi del sage Horizon: An American Saga težavo s tem, da ga je skoraj nemogoče ocenjevati kot samostojen film, še posebej, ker v svojih treh urah zgradi veliko temeljev za nekaj, kar bo (verjetno) prišlo v fokus v naslednjih poglavjih. Zato ni presenetljivo, da se bo gledalec večkrat vprašal, kam točno peljejo vse zgodbe, ki jih Costner razvija, filmu pa ne pomaga dejstvo, da ima zelo počasen tempo in (vsaj zaenkrat) veliko mašil, ki povzročijo razvlečenost zgodbe. Horizon: An American Saga – Chapter 1 je morebiti začetek nečesa velikega ali pa razočaranja in gledalci bomo morali sprejeti pravile igre Costnerjeve vizije.

Legendarni Martin Scorsese letos šteje že skoraj 81 let, toda režiserjev ustvarjalni navdih ne kaže nobenih znakov kreativne izčrpanosti. Po odličnem gangsterskem epu The Irishman iz leta 2019 si je Scorsese za svoj naslednji podvig izbral t.i. veliko ameriško tragedijo; kriminalni western Killers of the Flower Moon namreč razgalja umazano ozadje umorov več kot sto pripadnikov vplivnega indijanskega plemena Osage, katerih zemlja je pred stotimi leti postala raj za pohlepne belske kolonizatorje, ki so se med drugim preračunljivo poročali z lokalnimi indijankami, preko katerih so bili upravičeni do deležnine oz. zaslužka od črpanja nafte na osaškem ozemlju. Tega načrta se sprva oklepa tudi vojni veteran Ernest Bukhart (Leonardo Di Caprio), ki se preko vzpodbujanja njegovega vplivnega strica (Robert De Niro) poroči s pripadnico osaškega plemena Mollie Kyle (Lilly Gladstone), tekom let pa ga stričev vpliv spreobrne v brezčutnega oportunista in morilca. Scorsesejev skoraj tri ure in pol dolg ep sprva namerno zavaja, da se bo zgodba odvijala kot klasična kriminalka, kjer bo beli odrešitelj preiskoval indijanske umore in storilca pripeljal pred sodišče, toda temu ni tako; Killers of the Flower Moon je eden od bolj emocionalnih Scorsesejevih filmov, elegični western, ki z enako mero poetičnosti kot grobosti prikaže srhljive razsežnosti človeškega pohlepa in tragičnost konfliktnih odnosov med belimi kolonizatorji in indijanskimi staroselci, katerih zemlja in življenja so bila (pre)mnogokrat izkoriščan in uničena. Navkljub težki tematiki in povečini odvratnim likom (z izjemo Mollie) se bo gledalec brez težav prebijal skozi mamutsko dolžino filma; ta ima namreč na svoji strani osupljivo dober igralski ansambel (še posebej imenitna sta Di Caprio in Gladstonova), čudovito fotografijo, močan scenarij, eno najboljših filmskih glasb letošnjega leta ter tempo, ki je resda počasen in v prvi polovici zahteva nekoliko več potrpežljivosti. Kar pa je še najbolj pomembno; Killers of the Flower Moon opozarja na krivico, ki je bila storjena nad pripadniki osaškega plemena s subtilnostjo, odgovornostjo in brez odvečne sentimetalnosti. Scorsese je tako poskrbel za še en presežek v svoji bogati filmografiji.