Ruralnih predelov Amerike (ali pa kateregakoli delčka sveta) se pogosto drži sloves krajev t.i. tradicije, ki se še vedno oklepa prepričanj, katera bi morala zamreti že pred dobre pol stoletja, če ne še dosti prej. To na lastni koži izkusi Sandra (Thandie Newton), nekdanja policistka, ki zapusti svoje vrste in se preseli v manjše podeželsko mesto na ameriškem Zahodu, kjer predava na lokalni univerzi, večino časa pa preživi v odmaknjeni hiši sredi divjine. Ker je temnopolta “outsiderka”, nemudoma zbudi sumničavost pretežno belega prebivalstva, ki se požvižga na zakone in si red predstavlja po svoje; Sandra med drugim naleti na dvojico lovcev, ki se brez dovoljenja sprehajata po njeni posesti, po neuspešnem posredovanju policija pa odnosi med Sandro in prebivalci meseta postanejo še bolj napeti, dokler ne izbruhnejo v nasilje. Ruralni western God’s Country prikaže en teden v življenju glavne junakinje, ki se je prisiljena soočiti s predsodki in nenapisanimi pravili ameriškega podeželja, kjer se pod navidez umirjeno fasado tradicije in domačnosti skrivajo seksizem in rasizem. Vse to zveni kot potencial za še eno hollywoodsko politično korektno moralko, ki raje pridiga kot pripoveduje, toda na srečo je celovečerni prvenec Juliana Higginsa izredno subtilna in poglobljena kritika rasne in spolne neenakosti v Ameriki, ki se zaveda, da je obravnavana tematika kompleksna in z vsakim odgovorom odpira samo še več vprašanj. Da film uspe na nevsiljiv način nagovoriti svoje občinstvo, se je potrebno zahvaliti predvsem odlični igralski predstavi Newtonove, ki svoj lik Sandre prikaže v sočutno, a še vedno realistični luči in brez odvečnega kozmetičnega ženskega opolnomočenja, ki se ga rad gre Hollywood. God’s Country je zaznamovan s počasnim tempom in od gledalca zahteva veliko koncentracije, toda potovanje do gledalčeve katarze je pospremljeno s čudovito hladno fotografijo, ki pusti ameriški divjini doda prav poseben karakter. Če bi se vsi filmi o rasizmu odvijali tako kot to počne God’s Country, bi morebiti sedma umetnost čez lužo imela več teže.

Ideja za western dramo The Rider, sicer drugi celovečerec režiserke in scenaristke Chloe Zhao, je nastala med nastajanjem njenega prvenca Songs My Brothers Taught Me, ko je spoznala glavnega igralca in nekdanjega rodeo zvezdnika Bradyja Jandreauja in okoli njegovih resničnih izkušenj z rodeom posnela pričujoči film. The Rider bi lahko primerjali z wrestling dramo The Wrestler, v kateri je Mickey Rourke igral samega sebe, le da je dogajanje iz wrestling ringov prestavljeno v ruralne predele Južne Dakote, kjer se skozi težak vsakdanjik prebija družina Blackburn; glavni junak Brady je nekdanji rodeo prvak, ki med enim od tekmovanj utrpi hudo poškodbo lobanje, zato je prisiljen opustiti svojo strast ježe s konji in si poiskati nov smisel življenja, pa vendar je pot do samoodkritja vse prej kot enostavna in posejana z težkimi ovirami, zaradi katerih je Brady pripravljen tvegati tudi svoje vse bolj načeto zdravje. Kot je za Zhaojeve filme značilno, je tudi The Rider napolnjen s čudovitimi podobami širnih prerij, katere spremlja režiserkih prefinjen občutek za lirični simbolizem ter minimalistično estetiko, kjer se lepota skriva v vsakdanjih pojavih kot so piš vetra, tiho rezgetanje konj, ki se na svojevrsten način odzovejo na Bradyjeva prizadevanja, da bi z njimi navezal intimen pogovor. Toda glavna odlika pričujočega filma je ta, da postreže z dokaj “klišejsko” zgodbo o človeku, ki je razklan med sledenjem srcu ali razumu, vendar pa jo Zhaojeva zapakirala v western dramo z mnogimi odtenki unikatnosti, čudovitosti, preprostosti, kompleksnosti, krutega realizma in čustvene ganljivosti. K večji avtentičnosti pripomoreta tudi odlična naturalistična igra ter potrpežljiv tempo, ki v družbi ganljive glasbe odpeljeta gledalca na prav posebno potovanje v srce divjega zahoda, ki pa počasi, vendar vztrajno umira. Čudovita elegična drama vsestranske Chloe Zhao.