News of the World beleži drugo sodelovanje med igralcem Tomom Hanksom in režiserjem Paulom Greengrassom, pridruži pa se jima še nemška mlada igralka Helena Zenger, ki se je širšemu občinstvu predstavila lani z izvrstno mladinsko dramo System Crasher. Film, postavljen v prva leta po zaključju ameriške državljanske vojne, ko celotna država poka pod težo še vedno vročih političnih napetosti med severom in jugom, v ospredje postavi osamljenega vojnega veterana Kidda (Hanks), ki potuje od mesta do mesta ter občinstvu prebira časopisne novice. Nekega dne po naključju naleti na prizorišče pokola, katerega preživi zgolj prestrašeno dekle Johanna (Zengerjeva), dvojica pa nato krene na dolgo potovanje proti domu Johanninih sorodnikov, vendar pri tem naleti na marsikatero oviro; od roparjev, odpadniških vojakov in celo peščenega orkana. Kar je pri filmu News of the World najbolj presenetljivo, je to, da ga je režiral Greengrass, sicer znan po svojem hitrem dokumentarističnem slogu in pogosti uporabi tresoče kamere, česar pa tokrat ni na spregled. Gre za počasen in melanholičen film, ki prepričljivo zajame napeto ozračje Amerike po uradnem koncu vojne, ki pa je za seboj pustila veliko nezaceljenih ran, ideoloških prepirov ter rasnega sovraštva. Toda pričujoči izdelek ni političen in nekateri gledalci bodo morebiti imeli težave s tem, da se Greengrass nikoli ne poglobi v zgodovinsko ozadje epohe, v kateri se film odvija, temveč se v celoti osredotoča na enako duhovito, napeto kot tudi čustveno potovanje glavnih junakov, ki gresta skozi pričakovane faze spoznavanja; najprej med njima vlada nezaupanje, kasneje se razvije prijateljstvo in proti koncu že odnos, podoben tistemu med očetom in hčerjo. Nič novega? Vsekakor. News of the World na vsebinski ravni ni ravno izviren, vendar pa to sploh ni moteče, saj film vseskozi poganjata simpatična osrednja lika, ki ju odigrata fenomenalna Hanks, ki postreže z eno svojih najboljših iger v zadnjih desetih letih ter Zengerjeva, ki počasi postaja eden od najbolj obetavnih igralskih upov ta hip. K temu dodajmo še odlično glasbo, privlačno fotografijo ter ravno pravšnjo mero umazanosti klasičnih westernov ter liričnosti in končni rezultat je nadvse simpatičen, emocionalen in razburljiv izdelek, ki bo z vami ostal v spominu še dolgo po koncu potovanja.

Režiserka Kelly Reichardt se je v preteklosti že večkrat izkazala kot enako realistična in poetična filmarka, ki jo zanimajo majhne, navidez nepomembne zgodbe “malih” ljudi, pogosto potisnjenih na rob družbe. Eden od njenih zaščitnih znakov so tudi osredotočenost na drobne motive iz narave z močnim liričnim podtonom, ki predstavljajo enega od najpomembnejših pripovednih elementov njenih zgodb. S svojim najnovejšim filmom, western dramo First Cow, se Reichardtova vrača h koreninam oz. k estetiki njenih zgodnejših filmov kot je npr. Old Joy; znova imamo opravka s preprosto zgodbo, zaznamovano s počasnim tempom ter domiselnim filmskim impresionizmom. Pripoved se sprva odvija v sedanjosti, ko ženska s psom naključno odkrije ostanke dveh okostnjakov, nakar gledalec odpotuje v leto 1820, kjer spremlja duhovito in ganljivo popotovanje nadarjenega kuharja Cookieja in kitajskega imigranta King-Luja; četudi med njima sprva vlada nezaupanje, se dvojica zaplete v donosen posel s prodajo okusnega peciva, nihče pa ne ve, da za njegovo pripravo med drugim kradeta mleko od krave lokalnega mogotca. Verjetno ni treba poudarjati, da jima želja po čim hitrejšem zaslužku zamegli razum in kmalu je njuno partnerstvo postavljeno na težko preizkušnjo. Kot že rečeno; First Cow ima dokaj enostavno zgodbo, ki analizira univerzalne teme kot sta moč prijateljstva ter pohlep kot posledica posameznikove obsedene želje po čim hitrejšem dosegu lagodnejšega življenja. In četudi smo takšne zgodbe videli že neštetokrat, Reichardtin film ne izpade generično zavoljo simpatičnih glavnih junakov – ki ju odlično odigrata John Magaro in Orion Lee – ter njune prepričljive kemije, ki zgodbi doda ščepec humorja in nenavadne topline, ki za žanr westerna ni ravno pogosta. Reichardtova, ki je omenjeni žanr že obiskala z mojstrovino Meek’s Cutoff, se znova posveča bolj lirični predstavi divjega zahoda, kjer okolje ni zgolj kulisa, pred katero stopajo človeški junaki, ampak kot nevidni protagonist, ki s seboj nosi notranja občutja glavnih junakov. Velja pa opozoriti, da je First Cow zelo počasen film, ki skorajda zahteva vnovični ogled, saj gledalec z boljšo osredotočenostjo na detajle dobi globji čustveni vpogled v zgodbo pred nami. Resda bi film lahko bil nekoliko krajši (po mojem mnenju mu ne bi škodovalo, če bi se iz prvotnih dveh ur skrčil na slabih 90 minut) in zaradi počasnega tempa zna koga uspavati, toda z nekaj potrpežljivosti boste ugotovili, da je First Cow očarljiv, duhovit in topel film o prijateljstvu na umazanem zahodu.