Navkljub visoki starosti, ob kateri bi že marsikdo pomislil, da je napočil čas za počitek, je Clint Eastwood pri svojih 91. letih še vedno v dovolj dobri kondiciji, da redno režira in igra v filmih. To nas kakopak ne moti, saj je Eastwood ena od zadnjih velikih legend Hollywooda, utelešenje starošolskem mačizma (v pozitivnem smislu) ter karizmatična osebnost, ob katerih lahko čutimo zgolj strahospoštovanje. Še bolj občudovanja vredno pa je, da je bilo mnogo Eastwoodovih projektov zadnjih let izredno ambicioznih in visokopoteznih (pa četudi nekaterim ni bil najbolj kos), ob tem pa se je mnogim porodilo vprašanje, kdaj se Eastwood misli “umiriti”. Odgovor na to prihaja v obliki njegovega najnovejšega filma Cry Macho, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot nepretenciozen in sproščen poklon žanru, s katerim se je Eastwood povzpel med filmske ikone; govora je kakopak o westernu. In če je njegova klasika, “zadnji veliki western” Unforgiven iz leta 1992 funkcionirala kot temačna, brutalna in nasilna elegija, v kateri nekdanji morilec otrok in žensk odjaha s konjem v deževno noč, je Cry Macho njeno popolno nasprotje. Gre za staromodno romantično kavbojko o ostarelem rodeo zvezdniku Miku Milu, ki po naročilu bivšega šefa odpotuje v Mehiko, da bi varno pripeljal domov njegovega odtujenega sina Rafa, dvojica pa med potjo splete nepričakovano zavezništvo. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, saj cilja na že dodobra prežvečen prikaz medgeneracijskega razkola, kjer dva osebnostno različna posameznika ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, Eastwood pa dogajanje začini z veliko dozo toplega humorja, pustolovskega duha in karakterne drame o iskanju novih priložnosti v jeseni življenja. Od filma ne pričakujte vsebinske globine in kompleksnosti, akcije je zgolj za vzorec, medtem ko so konflikti zgolj malenkostne nevšečnosti, ki jih junaki razrešijo brez večjih težav. To pa ne pomeni, da je Cry Macho slab film; pravzaprav je s svojo preprostostjo in staromodno melodramatičnostjo povsems prikupen, duhovit in kratkočasen izdelek, ki bo gledalca prepričal predvsem z odlično glasbo, sproščenim tonom ter solidnimi igralskimi predstavami, še posebej s strani Eastwooda, ki na stara leta entuziastično obudi zlato obdobje filmskih westernov. Očarljiv labodji spev srboritega kavboja.

Avstralija oz. dežela “tam spodaj”, kot ji radi rečemo, je s svojimi širnimi puščavskimi planjavami, aboriginsko kulturo in eksotičnim živalskim in rastilnskim svetom idealna za zgodbe, umeščene v žanr neo-westernov. In Mystery Road je vzoren primer tega, kako uspešno združiti zgoraj opisane elemente v edinstveno celoto in tlakovati pot žal nekoliko pozabljenemu žanru kavbojk, ki pa se v stilu pisanja Cormaca McCarthyja distancirajo od klišejev in že videnim zgodbam vlijejo pristno avstralsko brutalnost in surovo iskrenost. V pričujočem filmu spremljamo detektiva Jayja Swana, tipičnega introvertiranega antiheroja; prisega na dejanja, ne pa na besede, je molčeč, stoičen, hladnokrven in pripravljen prekršiti zakon ali dva, da doseže pravico. Ko se vrne v domače mesto, ga za “dobrodošlico” pričaka preiskava umora aboriginskega dekleta, ki naj bi bilo vpleteno v lokalno trgovino z mamili, prostitucijo in korupcijske posle z oblastjo, ki od Swana pričakuje zgolj to, da bi primer čimprej pometel pod preprogo. Tekom preiskave se Swan zaplete v konflikte s tovariši iz policijskih vrst, hkrati pa razgalti rasne napetosti med belim prebivalstvom in Aborigini, ki so še vedno obravnavani kot drugorazredni državljani. Mystery Road je v osnovi kriminalni western, vendar se pod površjem skriva mnogo več kot zgolj streljanje, pregoni z avtomobili ter pretepanje; film je hkrati s potrpežljivim tempom ter premišljeno strukturo zasnova socialna drama o klasičnem razkolu med idealističnim detektivom, ki želi zadostiti pravici, ter surovim okoljem, ki mu tega ne dovoljuje. Težko je reči, da takšne zgodbe še nismo videli, toda Mystery Road je navkljub temu izredno napet, realističen ter kompleksen moderni western in eden boljših predstavnikov t.i. avstralskega vala omenjenega žanra.