Disclosure Day je bil ob najavi mišljen kot filmski dogodek, ki ga ne velja zamuditi; z njim se namreč legendarni Steven Spielberg vrača žanru znanstvene fantastike, na katerem je s klasikami kot so Close Encounters of the Third Kind, E.T., Jurassic Park in Minority Reporty pustil ogromen pečat. In lagali bi, če rečemo, da pričujoči film ne poka od ambicij in zanimivih idej; gledalci sledimo računalniškemu geniju Danielu (Josh O’Connor), ki se v družbi vremenarke Margaret (Emily Blunt) znajde na begu zaradi kraje občutljivih podatkov vplivnega tehnološkega podjetja Wardex, ki med drugim pred javnostjo skriva dokaze o obstoju bitij nezemeljskega izvora. Vsebina filma je dokaj preprosta, vendar pa Spielberg gledalcu zastavlja mnoga zanimiva eksistencialna in teološka vprašanja, še posebej s področja tega, če bi razkritje obstoja nezemeljskih bitij privedlo do rojstva nove vere, ki bi zamajala tisočletne tradicije predhodnic. Na papirju se zdi, da bo Spielberg sledil temu, kar dandanes najbolj obvlada Christopher Nolan; dostaviti razburljiv akcijski blockbuster in tega začiniti z nekaj intelektualnimi prebliski, vendar pa žal Disclosure Day močno pogrne na obeh frontah. Film je resda spodobno odigran, tehnično izpiljen in obogaten z vzdušno glasno Johna Williamsa, vendar pa na ravni vsebine deluje kot da bi Spielberg ves čas na avtopilotu; liki niso pretirano globoki ali zanimivi, zgodba je pogosto nekoherentna in polna nelogičnosti, akcijske prizore pa pokvarijo kilavi posebni učinki in monotonost dogajanja. Povrhu tega pa se Spielberg tudi tokrat ne more upreti sentimentalnosti, ki je v njegovih klasikah (E.T., Saving Private Ryan) znosna, vendar ko imaš pred sabo tako povprečen film kot je Disclosure Day, pa so režiserjeve napake toliko bolj očitne. Film, ki opozori zgolj na to, da je morebiti napočil čas, da gre Spielberg v zaslužen pokoj.

Potem, ko je Christopher Nolan zaključil megauspešno trilogijo o ikoničnem DC-jevem junaku Batmanu in s tem za vedno spremenil zgodovino superherojskega žanra, so se tako kritiška smetana kot tudi občinstvo spraševali o filmarjevem naslednjem projektu, ki je bil dobri dve leti skrbno zavit v tančico skrivnostnosti. Interstellar se je napdovedoval kot Nolanov najbolj ambiciozen in oseben projekt v karieri, ki naj bi v žanru znanstvene fantastike pustil enak pečat kot Kubrickova klasika 2001: A Space Odyssey. Takšna predvidevanja se zdijo pretirana, vendar pa končni izdelek resnično vleče intelektualne vzporednice s Kubrickovim epom, četudi je Nolanova medgalaktična pustolovščina še vedno podrejena pravilom hollywoodskega blockbusterja. Film je postavljen v distopično prihodnost, ko našemu planetu grozi ekološka katastrofa in spremlja skupino astronavtov pod vodstvom nekdanjega pilota Cooperja (Matthew McConaughey), ki potujejo skozi črno luknjo, da bi našli nov planet, primeren za naselitev človeštva. Že od prvega kadra naprej je jasno, da je Nolanov film nekaj prav posebnega, še posebej s tehnične plati, kateri je težko karkoli očitati; široki plani prostranega vesolja, privlačno skrivnosten videz planetov in razkošna fotografija so pospremljeni z nepozabno glasbo Hansa Zimmerja, domiselnimi praktični učinki in izpiljenim zvokom. Igralske predstave so vse po vrsti prav tako odlične (še posebej se izkaže McConaughey v svoji najbolj kompleksni in emocionalni vlogi v karieri), medtem ko je scenarij tipično “nolanovski”, kar bi znalo gledalce razdeliti, saj imamo znova opravka z obilico razlagalnih dialogov, ki so na trenutke preveč znanstveni oz. robotski in zgodbi odvzamejo nekaj čustvenega naboja. Nekatere bo zmotila tudi pretirana dolžina skoraj treh ur in zapletenost zgodbe v zadnji tretjini, vendar pa je Interstellar kot celota presunljiv vizualni spektakel, ki dobro lovi ravnotežje med intimno dramo o temeljnih eksistencialnih vprašanjih in grandioznim epom o reševanju sveta. Nolanov najbolj ambiciozen projekt v karieri, ki skoraj vedno zadane v polno.