Glasbene recenzije | RAZGLEDANO

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Thoraxembalmer: Hymns to the Ancient Ones 2022

Britanski one-man black / death metal band Thoraxembalmer (oziroma s pravim imenom S.P. White), črpa navdih iz egipčanske mitologije, znotraj svojega glasbenega izražanja pa namenja pozornost tako atmosferični glasbi kot tudi bolj konvencionalnemu miksu zloveščega black metala, dopolnjenega z deathmetalskimi vokali. Hymns to the Acient Ones 2022 je zbirka pesmi, ki zvesto sledijo elementom moderniziranega black metala; agresivno bobnanje, ki ne popušča vse do zadnje sekunde, hromeče kitare in komaj razločno kruljenje, ki se izgublja v zvočni zmešnjavi uničenja in smrti. S tega vidika bi težko rekli, da Thoraxembalmer ponuja nekaj, kar ne bi slišali iz ostale ponudbe bolj ekstremnih oblik metala, kar pa ni nujno slaba novica. Album je zbirka vzdušnega razgrajanja, ki po stopnji agresije lahko tudi legende kot so Nile pošlje v vrtec, ploščku pa je moč šteti v plus tudi to, da ne traja predolgo in tako poslušalca ne dolgočasi (preveč). Nekaterim komadom je resda moč očitati to, da so si medsebojno preveč podobni, toda na srečo White uspe monotonost prekiniti s temačnim vzdušjem, ki z lahkoto odpravi dolgočasje in repeticijo. Daleč od presežka, vendar okusna plošča za ekstremiste.

Menstrual Goat Semen: In Goats We Trust

O indijskih Menstrual Goat Semen ni veliko znanega z izjemo tega, da sodeč po imenu benda ni povsem jasno, kako resno (če sploh) bi kolektiv morali jemati. Prvi EP z zabavnim naslovom In Goats We Trust je dober četrt ure trajajoča kombinacija zverinskega (oz. bestial) black metala, ki kakopak izpolnjuje vse kriterije namerne neposlušljivosti materiala. Groba produkcija, komaj razločni vokali, strupene kitare, ki preglasijo vse ostale inštrumente ter kruleči vokali, ki se izgubljajo v neurju uničenja in smrti… Menstrual Goat Semen ponujajo to in čisto nič drugega. Pa vendar bi bilo krivično trditi, da je plošček en navaden hrup brez repa in glave (četudi se zdi, da si člani benda to želijo doseči), saj imajo pesmi – recimo temu – začrtano strukturo in navkljub totalni kakafoniji ohranjajo določeno mero koherence. Nenazadnje pa; Menstrual Goat Semen so najverjetneje skupina, katera se ne jemlje preveč resno, zato tudi ni smisla, da bi poslušalci ravnali kaj drugače.

Destrowar: Angelcunt Destruction & Demoniac Retribution

Destrowar je turška zvočna eksotika, o kateri je znano zgolj to, da gre za black / death metal trio, ki je za tematska izhodišča posvojila satanizem, vojno in – kakopak – antikrščansko “izročilo”. Zasedba je trenutno zaplodila zgolj dva demo posnetka Angelcunt Destruction & Demoniac Retribution in treba je priznati, da je kvaliteta posnetkov – glede na to, da gre za demo albuma – presenetljivo visoka in primerna za izdajo “pravega” albuma. Na obeh demo ploščkih je moč najti zverinski metal, ki bolj kot na koherenci in melodičnosti prisega na brutalnost in razgrajanje, ki do poslušalca ne čuti nobenega usmiljenja. Izdelka je tako težko ločeno ocenjevati, saj oba puščata podoben vtis in sledita pumpanju t.i. “fuck everything” odnosa do vsega obstoječega. Preprosto povedano; oba demo albuma sta primerna glasbenih odpadnikom in ljubiteljem brezkompromisnega, čudaškega, avantgardnega in surovega underground metala, kjer se zdi, da je meja med nevarnim načinom življenja in unikatnim glasbenim izražanjem zelo tanka. Zunaj tega kroga oboževalcev pa se zdi, da Destrowar ne bodo pridobili veliko simpatij.

Deha & Marla Von Horn: Earth and Her Decay

Deha velja za eno od bolj uveljavljenih imen belgijske underground scene, ki svoje dojemanje glasbe širi onkraj tradicionalnih miselnih okvirjev in poskuša ušesom poslušalcev nakloniti ne zgolj glasbo, temveč prav posebno izkušnjo, ki venomer išče ravnotežje med temačnim in čudovitim. Earth and Her Decay je njegov najnovejši album, ki je nastal v kolaboraciji s pevko Marlo Von Horn, čeprav bi bilo krivično reči, da smo priča klasičnemu duetu oz. prepletanju dveh nasprotujočih si umov. Daleč od tega; plošča pred vami je organska celota, ki prepleta čudovite harmonije atmosferičnega black metala, temu pa je dodan ščepeš t.i. “pogrebniškega dooma”, ki ni toliko prisoten skozi težke mastodonske kitare ter jekleno bobnanje, ampak bolj preko melahnoličnega / temačno poetičnega vzdušja. Earth and Her Decay resda obravnava težke tematike in bi ga težko značili kot izdelek, iz katerega sije navihanost in optimizem, toda Deha in Von Hornova uspeta ohraniti ravnotežje med temo in svetlobo, med obupom in tisto drobno bilko upanja, katere se oklepamo v natežjih trenutkih v življenju. Končni rezultat je mojstrska plošča dveh umov, ki sta združena v eno in poslušalcu ponudita nekaj, kar je moč opisati zgolj kot nepozabno. Ena od plošč letošnjega leta.

Misanthropic Art: Last Hunt

Misanthropic Art je eden od številnih projektov zloveščega ruskega glasbenega čarodeja Sadista, ki ga enako število ljudi obožuje kot tudi prezira, hkrati pa je pomemben član scene mesta Stavropol, ki se nahaja na meji med Rusijo in Severnim Kavkazom. Glasbo, ki jo je moč slišati na albumih MA, je najlažje opisati kot mešanica starošolskega black / death metala s pridihom industriala in Last Hunt zgledno sledi tej “zmagovalni” formuli. Za surov black / death metal značilni repetetivni ritmi so obarvani z elektronskimi vložki ter krulečimi vokali, skozi katere je moč (vsaj za silo) slišati pogubna beseda o smrti, uničenju in drugih čudovitih reči, ki nas čakajo, če se naš planet kaj kmalu ne bo spravil k pameti. Skupek vseh teh elementov morebiti res zveni kot nekaj prežvečenega, vendar pa je Sadist mojster svoje obrti, saj vsako pesem navkljub strukturi, ki je bodisi konfuzna ali pa ponavljajoča, zaznamuje s pristnim temačnim, skorajda apokaliptičnimi ozračjem, kar ploščku daje potrebno dozo avtentičnosti, ki jo v današnji glasbi močno pogrešamo. Misanthropic Art je glasbeni unikat, ki pušča podoben vtis kot človek, ki stoji za njim; nekaterim bo šle blazno na živce, spet druge pa navdušil.

Deathless Void: DEMO MMXXI

O zasedbi Deathless Void ni veliko znanega; prihaja iz Nizozemske (oz. Severne Holandije), to pa je tudi vse. Je trio, ki prisega na grozo in teror ter ju manifestira v takšni obliki, da postaneta njegov najboljši prijatelj. Demo MMXXI, na katerem se nahajajo trije komadi, to destruktivno filozofijo ozvoči na neposreden in brutalen način; že uvodna pesem Ignus Fatuus pričara ozračje, ki bi ga najlažje opisali s pridevniki kot so temačno, kaotično, brezizhodno ter depresivno, ti neprijetni občutki pa se v nadaljevanju samo še okrepijo. Deathless Void izhajajo iz tradicije surovega death / black metala, ki podobno kot zgoraj omenjeni Misanthropic Art temelji na repeticiji ter krulečih vokalih, ki se izgubljajo pod težo umazanega zvoka kitar in komajda slišnih bobnov. Močna prednost albuma je ta, da so pesmi po tempu raznolike in postrežejo tako s počasnejšimi kot ultrahitrimi momenti, zaradi katere noben komad ne izpade preveč dolgočasno oz. razvlečeno, čeprav velja opozoriti, da je plošča primerna zgolj za tiste, ki jim takšna glasba odgovarja. Demo MMXXI je uničujoč album, ki ne pozna milosti in če ste se mu pripravljeni podrediti, boste z njim zadovoljni.