Glasbene recenzije | RAZGLEDANO

Voidsphere submerge into cosmic Black Metal depths | The Circle Pit

O skupini Voidsphere ne velja izgubljati besed, saj o kolektivu ni znanega praktično ničesar. Gre (menda) za francosko skupino, ki preigrava atmosferični black metal in si za vir inspiracije jemlje luknjo. Luknjo v dobesednem pomenu. Tisto srhljivo in hkrati privlačno praznino, za katero se zdi, da je zavita v vrtinec neskončnosti. In ta luknja zasedbo fascinira že skoraj pet let, v okviru katerih je izdala pet plošč skrivnostnega, temačnega in skoraj transcendetalnega zvoka, ki ga poslušalec zlepa ne pozabi.

To Call / To Speak (2017)

Odkrivanje misterija luknje je tudi rdeča nit pričujočega albuma, ki ga lahko brez kančka dvoma uvrstim med najbolj unikatne glasbene izdelke letos. To Call / To Speak je album, na katerem se nahajata zgolj dve pesmi v skupni dolžini 40. minut in predstavljata ekvivalent prostega pada, ko vas kot nič hudega slutečega popotnika skozi prostor in čas nenadoma poskra luknja in sprejme v svoj objem popolnega niča. Prva pesem The Void Calls je mojstrovina hrupa, izgubljenega upanja ter surovosti, ki poslušalca počasi zapelje v svoj svet čaščenja tega, kar se skriva – če sploh kaj – v luknji. Toda pravi tornado čaka pri drug pesmi The Void Speaks, kjer se ideje luknje in njene praznine materializirajo skozi mračno pesniško besedo, četudi jo skušajo razglašene kitare in naravnost srhljiva hladna atmosfera na vsak način preglasiti, kot da se album zavestno odloča pretrgati poslušalčev stik z realnostjo in ga poskrati v praznino, iz katere ni izhoda. Sliši se pesimitično, toda To Call / To Speak je preprosto čudovita plošča, prava mojstrovina, ki vrača upanje v obstoj ekstremnih oblik metala in ohranitve izvirnih konceptov, ob katerih se sprašujemo o lastnem obstoju ter tistemu, kar nas pripelje do konca poti. V praznino. V luknjo.

To Await / To Expect (2018)

To Call / To Speak je bil dvodelni ep, ki mojstrsko združuje mračno ambientalno godbo s surovim black metalom, vsebinsko pa – kot že rečeno – opeva praznino oz. padec subjekta (ta je lahko kdorkoli, tudi sam poslušalec) v njeno brezno, ki zaduši vse zvoke od zunaj in s pomočjo “naravnega” hrupa ustvari pravo glasbeno umetnino. Nič slabše se ne odreže tudi plošček To Await / To Expect, ki je znova sestavljen iz dveh komadov v skupni dolžini 45 minut. Skupina še vedno s presunljivo zvočno natančnostjo ustvari srhljivo atmosfero, kjer se zvok hromečega black metala zlije v eno s prostorom, ki oddaja zvoke neskončnosti in popolne abstrakcije. To je plošča, ki jo je treba poslušati z zaprtimi očmi v temi, ko so vsi “vsiljivi” zvoki utišani in lahko glasba v svoji najbolj nekonvencionalni obliki izrazi tisto, kar potihem čutimo vsi.

To Exist / To Breathe (2019)

To Exist / To Breathe je album, znova sestavljen iz dveh komadov v skupni dolžini slabih tričetrt ure. In plošča se začne udarno; The Void Exist nas nemudoma povleče v ocean ambientalnega black metala, kjer ne manjka kričanja, težkega bobnanja in jeznih kitar, ki ustvarjajo idealno ravnovesje med surovim in melodičnim. Skozi različne zvoke je moč prisluhniti občutkom neskončnega obupa, izgubljenosti v prostoru in času ter besa, katerega odmev slišimo iz globočin praznine. Repeticija zvoka tudi poskrbi, da vsak del albuma pride bolje do izraza, ne da bi se ob tem poslušalec preveč dolgočasil. The Void Breathes je po strukturi in zvoku podoben predhodniku in je mišljen kot njegovo naravno nadaljevanje. Komaj slišni vokali se znova izgubljajo v zvočni praznini, tempo komada pa se pogosto menjava od bolj dinamičnega / jeznega do upočasnjenega / melanholičnega. Tisti, ki ste uživali ob prejšnjih izdelkih pričujočega bena, boste tudi tokrat našli veliko razlogov za poslušanje, čeprav je celotno ploščo težko prebaviti v enem samem kosu, še posebej zaradi ponavljajočega se zvoka, ki je tokrat v službi grajenja temačne, kafkovske atmosfere. Voidsphere tudi v tretje ne razočarajo, čeprav bi jim za naslednjo ploščo priporočal nekoliko več raznolikost, da bi zapadli v pretirano ponavljanje vzorcev. Okusno.

To Sense / To Percieve (2020)

Četrti plošček Voidsphere poskrbi za prijetno spremembo v zvoku kolektiva; medtem ko so bili prejšnji albumi usmerjeni v ustvarjanje temačnega ambientalnega hrupa, ki temelji na repeticiji ter izpostavljanju specifičnih tonov, je To Sense / To Percieve nekoliko drugačen. Da ne bo nesporazumov; album še vedno ostaja zvest zvočnemu raziskovanju vesoljne praznine, vendar pri prvem komadu The Void Sense ubere bolj tradicionalno black metalski pristop in prepusti glavno grlo ostrim (četudi znova repetetivnim) kitaram in komaj slišnemu marširanju z bobni, ves ta kaos pa spremlja kričanje, simbolični glas reveža, ki se postopoma izgublja v vrtincu popolne praznine. Tej ponavljajoči strukturi sledi tudi The Void Perceive in na več mestih se celo zdi, da oba prisotna komada sestavljata nekakšno celoto oz. skoraj tričetrt ure dolg krik obupa, eksistencialne tragedije in grozljivega spoznanja, da se v luknji ne skriva nič, kar bi upravičilo obstoj kogarkoli na tem planetu. Zveni depresivno? No, saj tudi je, toda če nič drugega je To Sense / To Perceive izvrstna spremljava ob simboličnem (ali dobesednem) koncu sveta oz. vsega, kar poznamo. S pričujočim albumom so Voidsphere naposled krenili na novo stopnjo evolucijskega razvoja njihovega zvoka in s tem postali mojstri svoje neprekosljive umetniške moči.

To Overtake / To Overcome (2021)

Zaenkrat zadnje poglavje v zbirki albumov o vesoljni praznini zvesto sledi tradiciji zvoka predhodnika To Sense / To Perceive. Peti plošček z naslovom To Overtake / To Overcome znova postreže z dvema komadoma v skupnem trajanju slabih tričetrt ure, na njem pa se groza, ki jo spozna posameznik ob vstopu v že omenjeno famozno praznino, samo še okrepiti, vendar pa se proti pričakovanjem s to potezo okrepi melodičnost materiala. To Overtake je namreč daleč najbolj melodičen in koherenten komad zasedbe Voidsphere, ki še vedno ohranja repeticijo zvoka in grajenje strukture pesmi z vzpostavljanjem temačne, brezizhodne in depresivne atmosfere. Z več kot dvajset minut trajajočim padcem se poslušalec prestavi proti komadu The Void Overcomes, ki še vedno uporablja blackmetalske kitare in še nekaj dodatnega melodičnega melosa, ki plošču nenadoma doda pridih simboličnega upanja oz. občutka odrešitve, kar je po štirih albumih temačnosti in depresije tudi nekaj, česar se lahko veselimo. To Overtake / To Overcome je tako odlična nadgranja zvočnega potovanja, ob kateri ni docela jasno, v katero smer bomo poslušalci krenili naslednjič. To pa je tudi eden od čarov glasbenega raziskovanja…

Voidsphere – To Exist | To Breathe LP (Grey/black) – WOODCUT RECORDS WEBSTORE

26 Years Ago: DISSECTION release Into Infinite Obscurity | Todestrieb

Tako kot v vsaki veji umetnosti, tudi v glasbi obstajajo kultne, skoraj mitske figure, o katerih se vrsto let širijo razne bajke in povesti o tem, kdo naj bi ta figura bil oz. kaj je predstavljala. Ni presenetljivo, da je ravno v svetu black metal glasbe takšnih osebkov v izobilju in med najbolj karizmatične in tudi zastrašujoče spada tudi Jon Nödtveidt, frontman danes pokojne švedske zasedbe Dissection. Ta je na sceno prodrla v prvi polovici 90. let, se pravi ravno v času, ko je black metal v skandinavskih državah doživljal svoj drugi preporod s skupinami Burzum in Mayhem. Skupina je izdala zgolj tri studijske albume, vendar je bila njena kariera zaznamovana s škandali, umori, aretacijami ter odpovedanimi koncerti, za vsemi ekscesi pa je ponavadi stal ravno Jon s svojim bizarnim obnašanjem in skorajda religiozno zvestobo satanističnem kultu, imenovanem Tempelj belih luči.

The Somberlain (1993)

Prva plošča Dissection, posvečena tragično preminulemu Euronymousu, kitaristu legendarnih Mayhem, ne zapravlja časa z ustvarjanjem nenavadnega prvega vtisa; uvodna pesem Black Horizons zbudi vtis, da skupino bolj kot ustvarjanje kakafoničnega hrupa zanima večji poudarek na melodičnosti in koherentni strukturi pesmi. To pa seveda ne pomeni, da je The Somberlain pomehkužen album. Daleč od tega; skupina izvrstno pilotira med melodičnostjo in hrupom, tako da obstaja možnost, da bo v svoje primeže dobila tudi kakšnega poslušalca, ki ni ravno zapisan black metalu. Pravi biser plošče The Somberlain pa je nedvomno Jon, ki s svojim zloveščim, skorajda mističnim vokalom ustvari nekaj nadnaravno grozljivega in lepega hkrati. Takšen je tudi album; lahko te prestraši in obenem očara s povabilom v svet, kjer so zakoni narave podrejeni neki višji sili, ki nas vodi skozi življenje. The Somberlain je surrealna mojstrovina svojega (in današnjega) časa.

Storm of the Light’s Bane (1995)

Potem ko so švedski velikani melodičnega black metala navdušili s svojim prvencem, so si mnogi postavili vprašanje, kaj točno bodo Dissection pripravili za svoj drugi album. Bo ta presegel moč prvenca ali pa bo pustil poslušalce razočaranje in na hladnem? Storm of the Light’s Bane je izšel na vrhuncu drugega vala skandinavskega black metala, sam zvok pa ostaja zvest tradiciji produkcijsko nekoliko prečiščenega black metala z mističnimi besedili in nenavadno očarljivim Jonovim vokalom, ki s svojim spevnim dretjem še vedno ruši vse pred seboj in ne popušča niti za trenutek. Sedem komadov v povprečni dolžini 5 do 6 minut se drži natančno izrisane strukture, dopolnjene s kitarskimi solažami, redkimi akustičnimi vložki in neutrudljivim bobnanjem, ki večkrat spominja na marširanje vojske smrti. Še vedno pa je prisoten “duh” predhodnika, saj je album še za odtenek bolj melodičen in usmerjen v ustvarjanje ušesu prijaznih komadov, kar pa ne pomeni, da so se Dissection skomercializirali. Daleč od tega; so eden redkih bendov, ki je znal v svoje vrste pritegniti široko občinstvo, ne da bi pri tem izpadlo pomehkuženo in podrejeno “modnim” smernicam v metalu. Storm of the Light’s Bane je odličen dokaz, kako lahko skupina s pravim pristopom do melodičnosti ustvari vsebinsko in zvočno bogate pesmi, ki odmevajo še danes. Uspešen drugi korak za mistične Švede.

Reinkaos (2006)

Dissection – Reinkaos (2006, Slipcase, CD) - Discogs

Pred izidom tretje (in zadnje) plošče so člani preživeli cel pekel; leta 1997 je bil Jon zaradi sodelovanja pri umoru geja alžirskega porekla obsojen na 7 let trajajočo zaporno kazen, kar je posledično vodilo do razpada skupine. Šele po Jonovi izpustitvi je ta ponovno zagnal kolektiv in z njim ustanovil svojo založbo, imenovano Black Horizon Music, saj je skupina želela imeti več kreativne svobode in lastnega nadzora nad ustvarjanjem. Rezultat te odločitve je plošček Reinkaos, ki je po besedah članov drastičen odmik od starošolskega black metala, s katerimi so se proslavili na prvih dveh ploščah in bolj približek tradicionalnemu heavy metalu. To po svoje drži, saj že prvi komad na plošči popolnoma opusti šumeči blackmetalski zvok in postreže s surovim, skorajda punkovskim zvokom, katerega na trenutke preglasijo sicer bolj redko prisotne kitarske solaže in nekoliko spremenjen Jonov vokal, ki ni več tako sikajoče zloben ampak bistveno bolj čist in podoben tistemu, kar srečamo na albumi kakšnih Dimmu Borgir, Children of Bodom in Cradle of Filth. Kaj to pomeni za ploščo kot celoto? Težko je reči; še vedno je moč čutiti zvok Dissection in Jon je kljub spremembi vokala še vedno kvaliteten pevec, ki ostane v spominu, je pa vsekakor spogledovanje s punkom nekaj, kar so goreči privrženci skupine sprejeli z rahlo dvignjenimi obrvmi. Sprememba v zvoku pa ni prinesla sprememb v besedilih, ki so še vedno zavita v mistiko, spogledujejo pa se tudi z okultom, od koder so verjetno črpali inspiracijo mnogi danes prisotni black metal bendi. Reinkaos je torej plošča, ki uporabi mnoge nove prijeme z namenom obračunavanja s preteklostjo, ki pa žal ni bila dovolj dobra podlaga za prihodnost; samo dve leti kasneje je v še danes nepojasnjenih okoliščinah Jon naredil samomor. Nekatere govorice pričajo o tem, da je šlo za obredni samomor, vendar to niti ni tako pomembno, saj Jonova zapuščina živi še naprej.