Glasbene recenzije | RAZGLEDANO

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Necrodeity: Left Emanations & Death Over Kalikshetra

Necrodeity, indijski war noise trio iz Kalkute je na sceni prisoten že točno desetletje, vendar pa je šele letos postreglo s svojimi prvimi albumi v pravem pomenu besede. Natančneje; kar z dvema in sicer EP-jem Left Emanations in posnetkom v živo Death Over Kalikshestra. In četudi vam ime zasedbe ne pomeni veliko, znotraj indijske underground scene nosi status legende, ki je s svojim zverinskim, umazanim in brutalnim zvokom black / death metala močno prestrašila občinstvo in zaplodila celo vrsto imitatorjev in bendov, ki so se po trojici zgledovali. Omenjena ploščka dajeta jasno vedeti, zakaj si Necrodeity zaslužijo to pozicijo; Na EP-ju smo priča 20 – minutnemu aktu t.i. glasbenega terorizma, ki združuje elemente black metal zloveščnosti, death metal agresije, noiserske umazane estetike in nepopustljivega vojnega stanja, ki ne jemlje talcev, ampak dobesedno pokolje vse pred seboj. Tukaj ni prostora za popuščanje in božanje, EP je direkten udarec v glavo, kjer vsaka odprta rana predstavlja užitek za tiste, ki so jim blizu zelo ekstremne oblike metala. Kot že rečeno, pa je Death Over Kalikshetra posnetek koncerta, ki po dolžini slabe ure spominja na klasični album, čeprav še vedno v okvirih indijskega glasbenega barbarizma. In trio v živo zveni še tisočkrat bolje kot na plošči; njihova energija, nepopustljiva agresija in uničujoči hrup sta občudovanja vredni, še posebej zato, ker glasbo zasedbe ne moremo označiti (zgolj) za prazen hrup, ampak za udarno in nonšalantno brco v poslušalceva ušesa, ki bodo krvavela od užitka, če je seveda poslušalec pripravljen na močno dozo indijskega vojnega melosa. Dvojni užitek ekstremnega indijskega war noisa.

Aparthiva Raktadhara: Adyapeeth Maranasamhita

Iz Kalkute prihaja še eno zvočno uničenje, tokrat s strani trojice Aparthiva Raktadhara, ki je sicer relativno mlada (obstaja od leta 2017), letos pa se predstavlja s svojim ploščatim prvencem Adyapeeth Maranasamhita. Na njem boste našli šest ubijalskih komadov v skupnem trajanju slabe pol ure, že od uvodnih taktov naprej pa postane jasno, s kakšno ploščo imamo opravka; Adyapeeth Maranasamhita je zverinska black / death metal klavnica oziroma t.i. s črnimi modricami zaznamovan death metal, ki od vsega najbolj preseneti s kvalitetno produkcijo in premišljeno strukturo posameznega komada. Čeprav so Aparthiva Raktadhara še vedno trdno zasidrani v indijskem undergrondu, plošča pred vami ni zgolj enolično, razglašeno in hromeče nabijanje v prazno, ampak konkretna doza poslušljivega, četudi še vedno uničujočega black death metala, ki pridobiva na moči z vsako klofuto, ki jo nameni poslušalcu. Album bo tako več kot navdušil entuziaste nad glasbenimi ekstremi, ki iščejo godbo, ob kateri se ne bi počutili pomehkužene, hkrati pa jim ne bi krvavela ušesa zaradi slabega zvoka. Adyapeeth Maranasamhita je album, ki vas bo zvočno namlatil na vse možne prijetne načine, vi pa boste ob vsakem udarcu dahnili zgolj… še.

Brahmastrika: Excarnastial Commencination

Še zadnji indijski uničevalni duet Brahmastrika prav tako ne obstaja dolgo, vendar je kljub temu postal nepogrešljiv del indijskega metal undergrounda. Excarnastial Commencination je še ena dobrih 20 minut dolga vaja iz black / death metala, ki pa tokrat ostaja zvest DIY estetiki, kar med drugim vključuje repetetivne zvoke in neprečiščeno produkcijo. Dvojica, ki sestavlja Brahmastriko, postreže s hrupom v pravem pomenu besede, kjer sta black in death metal prisotna zgolj kot fasadi hiše nore družine, znotraj katere vladajo disfunkcionalni odnosi in želja po klanju. Tukaj ni prostora za božanje in leporečenje, Brahmastrika udarita po poslušalčevih ušesih neizprostno, brutalno in uničujoče, pri tem pa se konkretno požvižgata na njegovo udobje in sproščenost. A pod to fasado umazanosti in blage neposlušljivosti se skriva nekaj, kar v svetu glasbe pogrešamo; želja po iskrenem umetniškem izražanju ter pogum pri eksperimentiranju z žanri. Končni rezultat je brutalen, oster in nesramen dokument indijskega war noisa.

Cult Burital je britanski black / death / doom metal trio, ki se je prvič formiral leta 2020 v Londonu in ga mnogi opisujejo kot brutalno godbo znotraj scene ekstremnega metala, ki ne prisega zgolj na agresijo, hitrost in surovost, temveč veliko svoje pozornost nameni tudi grajenju atmosfere. Zaradi tega so pesmi zasedbe nekakšna izkušnja za poslušalca, ki je pripravljen na težke glasbene zalogaje in razmišlja izven okvirjev tradicionalnega dojemanja glasbe in njenega ustvarjalnega doprinosa.

Sorrow EP (2020)

Sorrow predstavlja prvo podpoglavje v zgodovini zasedbe; gre za dvodelni EP, ki poslušalcu nameni bežen vpogled v ustvarjanje peklenskega tria. EP se začne z naslovnim komadom, ki v roku par sekund daje poslušalci vedeti, kam je prispel; težaški in počasni doom metal, pospremljen z umazanimi kitarami in pošastnim deathmetalskim kruljenjem in… to je pravzaprav vse, kar je treba vedeti. Cult Burial ne eksperimentirajo (preveč) in tudi z vidika besedil ne utrujajo z zatekanjem k simbolizmu in metaforam, temveč udarijo direktno in brez usmiljenja; anger and fury / runs through / my body / I can’t bear it. Več od tega za uživanje (če temu lahko tako rečemo) ni potrebno, je pa vredno pohvaliti kvalitetno produkcijo in koherentno strukturo, ki preprečita, da bi plošček zapadel v neposlušljivo razgajanje, ki ga je na ekstremni sceni včasih res preveč. Podobno zadovoljiv vtis pusti tudi drugi komad Consumed, ki sicer sledi počasnemu doom metal vzdušju, vendar pa kruljenje nadomesti s pošastnim šepetanjem ter besedilom, ki se še dodatno poglobi v stanje brezupa in skorajšnjega nihilizma. Kot celota je Sorrow EP več kot primeren uvod v spoznavanje uničujočega sveta omenjenega tria.

Cult Burial (2020)

Cult Burial predstavlja (za sedaj) edini pravi studijski album zasedbe in čeprav je že njen EP Sorrow predstavljal svež veter na britanski extreme metal sceni, lahko brez težav rečemo, da je trio na prvencu dodobra izbrusil svoj glasbeni izraz (in to v istem letu izida EPja, kar je še posebej hvalevredno). Cult Burial je namreč plošča, ki uspe izpopolniti vse potenciale, ki jih zasedba nudi in postreči z ustvarjalnim maksimumom. Skupina je še vedno zvesta prepletanju atmosferičnega black metala, surovosti death metala in pogubni počasnosti doom metala, vendar pa je prav vsak komad na plošči zaznamovan z prvovrstno energijo, jasno začrtano smer ter predvsem z zavidanja vredno produkcijo, ki dokaže, da lahko ekstremni bend ustvari poslušljivo in koherentno ploščo brez očitkov, da se je prodal. Vokali so bistveno bolj razločni in dodelani, beseda jasna in neposredna, komadi pa raznoliki v tempu in vzdušju, četudi venomer ohranjajo bodisi temačnost (komada Plague in Kill) in agresijo, ki je triu več kot očitno v krvi. Zna se sicer zgoditi, da bodo nekateri poslušalci dobili občutek rahlega deja-vuja, vsaj z vidika besedil, ki se oklepajo ene in iste tematike brezupa, izgubljanja v temi ter padanja v brezno norosti, vendar pa ravno raznolikost komad poskrbi, da plošček ne zveni dolgočasno in ponavljajoče. Kot celota je Cult Burial za zasedbo napredek v vseh možnih pogledih in nedvomno eden boljših izdelkov na sceni ekstremnega metala.

Oblivion EP (2021)

Zaenkrat zadnji EP Cult Burial z naslovom Oblivion predstavlja rahel odmik od tega, kar smo bili od zasedbe dosedaj vajeni. Plošček je namreč bistveno daljši od predhodnikov (trije komadi v skupnem trajanju 20. minut) in tudi zvočno predstavlja trio v nekoliko drugačni luči. Čeprav ta še vedno ostaja zvest depresivnemu / nihilističnemu opevanju obupa, teme in vdajanja v kruto usodo, je z vidika zvoka bistveno bolj eksperimentalen, počasen in usmerjen bolj v serviranje kakafoničnega vzdušja kot pa direktne brutalnosti prehodnikov. Da ne bo pomote, Cult Burial so še vedno Cult Burial, le da so evolucijsko nekoliko napredovali in jim očitno ni v želji, da bi celo kariero obtičali na enem in istem mestu, kar je pogosta težava mnogih ekstremnih metalcev. Spremenjen je tudi vokal, ki je za še nekaj odtenkov razločnejši in se odmika od blackmetalskega sikanja ter ostaja zasidran v deathmetalskem kruljenju, ki ruši vse pred seboj. Oblivion je zgovoren dokaz, da lahko zasedba ostaja zvesta svojim koreninam, hkrati pa evolucijsko napreduje in njeno poslanstvo tako ni samo sebi v namen.