18. decembra 1975 se je v hišo v soseski Amityville v južnem delu Long Islanda (zvezna država New York) vselila družina Lutz; George in Kathy Lutz s tremi otroci iz Kathyjinega prejšnjega zakona. Slab mesec dni kasneje, 14. januarja 1975 je družina sredi noči hišo v strahu zapustila in se vanjo nikoli več vrnila. Razlog? Družina naj bi bila za časa bivanja podvržena seriji brutalnih nadnaravnih aktivnosti, svojo izkušnjo v “hiši groze v Amityvillu” pa je podrobneje opisala v knjigi Groza v Amityvillu avtorja Jayja Ansona, ki je postala velika knjižna uspešnica, zakonca Lutz pa sta z nastopi na televiziji postala medijski zvezdi. Toda kot je moč pričakovati pri vsakem medijsko odmevni novici o paranormalnih aktivnosti, je tudi izpoved družine Lutz pristala pod drobnogledom skeptikov, ki so našli števile luknje in nelogičnosti v izpovedih članov ter sklepali, da sta si zakonca Lutz dogodke izmislila za zbujanje medijske pozornosti ter kovanje dobička. Vprašanje je kakopak na mestu; kaj se je v resnici dogajalo v domnevni hiši groze v Amityvillu?

1. Umori v hiši groze

Oznaka hiša groze je delno upravičena, saj je bila hiša v Amityvillu le slabih 13 mesecev pred vselitvijo družine Lutz prizorišče brutalnega zločina; 13. novembra 1974 je 23 – letni Ronald DeFeo Jr. okoli tretje ure zjutraj s puško v spanju ustrelil šest članov svoje družine; starša Ronalda in Louise DeFero, sestri Dawn (18 let) in Allison (13 let) ter mlajša brata Marca (12 let) in Johna Matthewa (9 let). Po masakru se je De Feo Jr. predal policiji in priznal storjene zločine, hkrati pa trdil, da so ga k temu nagovarjali glasovi v njegovi glavi, ki naj bi bili posledica močne nadnaravne sile, prisotne v notranjosti hiše. Zaradi te izpovedi se je v javnosti hitro razširila vest o tem, da naj bi bila hiša v Amityvillu zakleta, četudi dotedaj nihče od njenih stanovalcev ni poročal o kakršnihkoli paranormalnih aktivnostih. DeFeo Jr. je tekom medijsko odmevnega sodnega procesa večkrat spremenil svoja pričevanja, zato je bilo mnogo ljudi prepričanih, da si je mladenič celotno zgodbo o duhovih izmislil v upanju, da ga bodo spoznali za neprištevnega.

Sicer je težko trditi, kaj je v resnici Ronalda napeljalo k temu krutemu zločinu, pa vendar se zdi, da je bil ta posledica njegove problematične osebnosti ter težkih življenjskih okoliščin, v katerih je odraščal; oče je bil do njega pogosto nasilen, zato se je Ronald že kot najstnik začel zatekati k alkoholu in drogam, zaradi katerih je postajal vse bolj impulziven in nasilen. Na noč umorov se naj bi Ronald nahajal v bližnjem baru, kamor je zahajal po koncu službe in od tam telefoniral domov, vendar se na njegove klice ni nihče odzval. Ronald se je vrnil domov šele zjutraj s prošnjo, naj nekdo pokliče policijo, saj je nekdo postrelil njegovo družino. Na kraju zločina ni bilo najdenega ničesar, kar bi nakazovalo, da bi kdo vlomil v hišo, na umorjenih družinskih članih pa prav tako ni bilo moč najti nobenih sledov fizičnega nasilja. DeFeo je 14. oktobra 1975 priznal odgovornost za umore in bil obsojen na šest zapornih kazni s trajanjem od 25 let do njegove smrti.

2. Duhovi v hiši groze

Hiša, ki je bila še nedavno prizorišče krutega zločina, na trgu nepremičnin verjetno še vrsto let ne bi bila zaželjena, toda zgolj leto dni po masakru sta njena nova lastnika postala zakonca George in Kathy Lutz. Hišo sta dobila po razmeroma nizki ceni 80.000 dolarjev, dejstvo, da je v njej DeFeo Jr. umoril svojo družino, pa ju ni motilo. 18. decembra sta se zakonca s svojimi otroci vselila v hišo. Družino je istega dne obiskal tudi duhovnik Ralph J. Pecoraro, da bi blagoslovil hišo, vendar naj bi ob vstopu v sobo v drugem nadstropju (sicer spalnico Ronaldovih mlajših bratov Marca in Johna Matthewa) zaslišal močan moški glas, ki mu je zaukazal, naj odide ven. Pecorari je v strahu zapustil hišo in zakoncema svetoval, naj ne vstopata v omenjeno sobo v drugem nastropju, samega incidenta pa jima ni zaupal. Kmalu zatem naj bi Pecocari dobil visoko vročino ter rane na rokah, ki so spominjale na t.i. stigmate oz. Kristustove rane.

Zakonca Lutz sprva nista bila priča nobenim paranormalnim aktivnostim, vendar ni trajalo dolgo, ko so se začeli kazati prvi znaki, da je s hišo nekaj narobe; predmeti v hiši se naj bi premikali sami od sebe, po prostorih se naj bi širil oduren vonj, hiša pa naj bi vplivala na hitro menjavo razpoloženj članov družine, še posebej očeta Georga. Ta se naj bi zbujal vsako noč ob 3.15 (ob tej uri naj bi tudi DeFeo Jr. umoril svojo družino) in tekom bivanja v hiši postajal vse bolj razdražen in celo nasilen. V Ansonovi knjigi je med drugim omenjeno tudi to, da se je v hiši neprestano menjavala temperatura, da so bili pogosti izpadi elektrike, okna otroških sob so zasedli roji muh, na telesih članov družine so se pojavljale nenavadne praske, po stenah je tekla zelena sluz, na Georga in enega od njegovih sinov je ponoči prežalo prašiču podobno bitje z žarečimi rdečimi očmi, garažna vrata so se odpirala sama od sebe, nevidna sila je po kuhinjskih tleh pometala vse nože, posamezni člani družine pa so v spanju večkrat lebdeli nad posteljo. Ko sta Lutzova skušala še enkrat blagosloviti hišo, so jima glasovi znova zaukazali, da zapustita hišo.

14. januarja 1976 sta to tudi storila. Družina je 28 dni po vselitvi hišo dokončno zapustila.

3. Prevara v hiši groze

Z odhodom zakoncev Lutz se zgodba okoli zlovešče hiše v Amityvillu ni končala. Ravno nasprotno; tedaj se je šele dobro začela. Zakonca sta se namreč odločila svoje izkušnje z domnevnimi nadnaravnimi silami zaupati svetu in pri tem nista poznala omejitev; najprej sta Ansonu pomagala pri pisanju knjige, kasneje pa nastopala praktično povsod, kjer so jima bili ljudje pripravljeni prisluhniti. V roku nekaj mesecev sta postala medijski zvezdi, Ansonova knjiga, ki je bila napisanan na podlagi kar 45 ur dolgih audio posnetkih zakoncev, se je prodajala kot vroče žemljice (prodanih je bil okoli 10 milijonov izvodov) in zaplodila celo serijo podobnih knjig, leta 1979 je luč sveta ugledala filmska grozljivka The Amityville Horror z Jamesom Brolinom in Margot Kidder v vlogah zakoncev, ki je navkljub negativnim kritikam v blagajne prinesla okoli 80 milijonov dolarjev zaslužka in ustvarila filmsko franšizo, ki – navkljub mnogo manjšemu finančnemu uspehu – obstaja še danes, pa četudi ta že dolgo časa nima nobene vsebinke povezave z “resnično” zgodbo zakoncev Lutz. Še več; franšiza je tekom let sproducirala zmazke, ki so vključevali izganjalce hudiča, čarovniške kulte, nezemljane, vampirje in celo v enem primeru hišo iz lutk.

Glede na medijsko pozornost in finančni uspeh je moč razumeti, zakaj mnogi menijo, da je bila zgodba o “hiši groze” zgolj skrbno zmanipulirana marketinška prevara s strani zakoncev Lutz. V prid tej teoriji je moč upoštevati številna dejstva, med drugim je najbolj zgovorno to, da pred in po vselitvi zakoncev Lutz ni nihče od stanovalcev hiše poročal o kakršnihkoli paranormalnih aktivnostih. Še več olja na ogenj skeptikov je prelil William Weber, sicer odvetnik Ronalda DeFea Jr.-ja, ki se naj bi večkrat sestal z zakoncema in skupaj ob številnih popitih kozarcih vina sestavili celotno “resnično zgodbo” o hiši z Amityvilla. Tudi Pecoraro, ki je blagoslovil hišo, je zatrdil, da ni bil priča nobenim paranormalnim aktivnostim in mnogi mediji ter paranormalni preiskovalci so tekom let mnogo trditev zakoncev postavili na laž ali pa vsaj pod lupo upravičenega dvoma.

Poleg skeptikov pa je seveda tudi veliko ljudi, ki so ali pa še vedno verjamejo bodisi v pričevanja zakoncev Lutz in zakletost hiše v Amityvillu. Med drugim je leta 1976 mnogo prahu dvignila fotografija Gena Campbella, sicer enega od članov ekipe slovitih paranormalnih preiskovalcev, zakoncev Eda in Lorraine Warren, ki sta obiskala hišo groze. Na fotografiji je namreč jasno razviden obraz dečka, četudi je ekipa zatrdila, da je bila hiša prazna. Po prepričanju mnogih naj bi šlo za prikazen enega od članov družine Defeo (najverjetneje Johna Matthewa), vendar pa fotografij tudi danes ni označena niti za avtentično, niti za lažno. Tako kot večina posnetkov, na katerih so ujeti duhovi, bo tudi ta razdvajala javnost na vernike in skeptike, vsaj dokler ne bo nekdo jasno nakazal, da gre za ponaredek.

IV. Dvom v hiši Groze

Zakonca Lutz sta se leta 1980 ločila in vse do svoje smrti (Kathy je umrla leta 2004, dve leti kasneje pa še George) zatrjevala, da so njiju in njune otroke ustrahovale nadnaravne sile. Preostanek družine se je po eksploziji popularnosti “hiše groze” večinoma distanciral od medijskega pompa in občasno podal svojo različico dogodkov; starejši sin Daniel Lutz je v dokumentarcu My Amityville Horror iz leta 2012 potrdil, da je bilo strašenje v hiši resnično, medtem ko je mlajši sin Christopher Quaratino dejal, da oče o strašenju sicer ni lagal, vendar pa je hkrati na mnogi mestih resnično dogajanje priredil in zdramatiziral, kar za časa svojega življenja je delno priznal tudi George sam (npr. zgodba o sluzi na stenah je bila popolnoma izmišljena in dodana v knjigo za boljši dramatični učinek).

V. Epilog

Je groza v Amityillu resnična ali ne? Veliko dejavnikov kaže na to, da sta zakonca Lutz vso zgodbo zapakirala kot promocijski nateg (nenazadnje sta od svoje “tragedije” veliko zaslužila) ali pa da sta resnico podvrgla pretirani dramatizaciji za lažje strašenje tako bralcev knjige kot gledalcev filmov. Seveda pa obstaja možnost, da je bilo strašenje resnično in da Amityville pod videzom običajne soseske resnično skriva nekaj zloveščega.

Found footage oz. filmi z najdenimi posnetki predstavljajo prav poseben filmski žanr, ki skuša doseči visoko stopnjo realističnosti na način, da gledalec spremlja dogajanje skozi oko kamere, katero v rokah drži eden od glavnih junakov. Omenjeni žanr oz. podžanr, ki se je najbolj uveljavil v grozljivkah, je sicer vzklil že v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja, četudi se je uveljavljal v kombinaciji s tradicionalnim načinom snemanja. Filmi z najdenimi posnetki so postali globalni hit šele leta 1999 z nepričakovano filmsko uspešnico The Blair Witch Project, minimalistično grozljivko o treh študentih, ki med snemanjem dokumentarca o lokalni čarovnici izginejo v gozdovih, leto dni kasneje pa policija odkrije posnetke njihovih zadnji dni, ki so javnosti predstavljeni v obliki pričujočega filma. Film je v blagajnah zaslužil več kot 150 milijonov dolarjev, vse ostalo pa je zgodovina, ki jo bomo zabeležili v naslednjem kratkem članku.

1. Težavni začetki

Eden od prvih filmov, ki se je delno posluževal tehnike prikazovanja zgodbe skozi oči glavnega junaka, je psihološki triler Peeping Tom iz leta 1960, v katerem kot osrednji lik nastopa serijski morilec, ki s kamero snema prestrašene obraze svojih žrtev, preden te umori. Leta 1971 imamo še en primer sicer podzvrsti žanra najdenih posnetkov; t.i. mokumentarec oziroma izmišljena zgodba, prikazana v formi dokumentarca. Govora je o filmu Punishment Park, kjer skupina filmarjev dokumentira policijsko in vojaško nasilje nad skupino aktivistov, ki jih ameriška vlada pošlje v skrivni zapor sredi puščave. Pravkar omenjena filma bi lahko uvrščali med pradeda žanra najdenih posnetkov, medtem ko bi za deda lahko brez težav označili kanibalsko grozljivko Cannibal Holocaust iz leta 1980, katero je režiral italijanski režiser Ruggero Deodato. Razvpiti film o skupini filmarjev, ki se odpravi v amazonsko džunglo, da bi navezala stik z lokalnim ljudožerskim plemenom in pri tem izgine neznano kam, je ob izidu dvignil ogromno prahu, še posebej zaradi številnih prizorov brutalnega nasilja in pobijanja živali (te so bile tudi v resnici zaklane v namene prehrane), kar je režiserja Deodata pripeljalo celo na sodišče. Film je večinoma posnet v tradicionalni obliki, vendar pa to v drugi polovici prekinejo prizori, posneti skozi oči kamere enega od članov ekipe filmarjev. In ravno ta del filma je mnogo gledalcev prepričal, da je priča resnični zgodbi. Do konca 90. let je bil žanr najdenih posnetkov potisnjen v ozadje, čeprav se je na vsake toliko časa pojavil kakšen predstavnik; mokumentarna vojna drama 84 Charlie Mopic (1989), igrana ponazoritev enega najbolj zloglasnih domačih videoposnetkov na temo ugrabitve nezemljanov UFO Abduction (1989) in razvpiti francoski mokumentarec Man Bites Dog (1992), v katerem filmska ekipa sledi vsakdanjemu življenju ekscentričnega najetega morilca.

2. Rojstvo in poporodni krči

Kot je bilo že omenjeno na začetku; vzpon filma z najdenimi posnetki se je pričel v drugi polovici 90. let, četudi se glede tega mnenja stroke in javnosti razdeljena. Leta 1998 je izšla predelava filma UFO Abduction, tokrat pod naslovom Alien Abduction; Incident in Lake County, istega leta je luč sveta ugledal srhljivi mokumentarec The Last Broadcast, leto dni kasneje pa gverilski šoker The Blair Witch Project. Zadnja dva filma se ponašata s podobno premiso (skupina ljudi se izgubi v gozdu) in računata, da bosta prestrašila gledalca z imitiranjem resničnosti, toda v vseh pogledih je TBWP film, ki je populaziral žanr in nenazadnje tudi danes velja za enega najboljših filmov z najdenimi posnetki. Po komercialnem uspehu TBWP je filmska industrija kakopak zavohala nov način za hitro služenje denarja; zato ni presenetljivo, da je kmalu zatem nastal t.i. prvi val filmov z najdenimi posnetki kot so The St. Francisville Experiment (skupina lovcev na duhove preživi noč v zakleti vili), Strawberry Estates (ista zgodba kot prej), Blackwood Evil (novinarka in snemalec preživita noč v hiši, ki naj bi skrivala vhod v pekel), The Collingswood Story (fant in dekle komunicirata preko IRC chata in ugotovita, da ona živi v hiši, ki je pripadala satanističnemu kultu), In Memorium (na smrt bolni mladenič snema zadnje dni svojega življenja in pride na sled duhu njegove maščevalne matere), August Underground (posneti krvavega pohoda sprevrženega serijskega morilca), The Wicksboro Incident (dva filmarja raziskujeta ozadje nenavadnega izginotja teksaškega mesteca Wicksboro), Alone With Her (psihopatski zalezovalec namesti kamere v stanovanje svoje naslednje žrtve), Infection (kamera policijskega vozila spremlja invazijo nezemljanov), žanr najdenih posnetkov pa je občasno zašel na področja bolj družbeno angažiranih projektov kot sta Gang Tapes (mladenič s kamero beleži nasilni vsakdan v črnskem getu) in Zero Day (video dnevnih dveh najstniških izobčencev, ki načrtujeta pokol na svoji srednji šoli). Velika večina omenjenih filmov ni dosegla večjega komercialnega uspeha, je pa kljub temu dvignila tlakovala pot razvoju drugega vala.

3. Paranormalno

Paranormal Activity je leta 2007 zaznamoval vzpon drugega vala filmov z najdenimi posnetki in poskrbel za pravo kreativno revolucijo znotraj žanra. Nadnaravna strašljivka režiserja Orena Pelija o paru, katerega preganja nevidna demonska sila, je s preprostim konceptom in zanašanjem na praktične učinke uspela prestrašiti gledalce po vsem svetu in postati velikanska finančna uspešnica. Pravzaprav je po vplivu uspela preseči celo TBWP in šele s Pelijevim filmom so najdeni posnetki postali ne zgolj popkulturni fenomen, ampak tudi donosna tržna niša. Zato ne preseneča, da je PA dobil kar pet nadaljevanj, njegovo formulo uspeha pa je včasih bolj, drugič manj uspešno želelo replicirati nešteto filmov kot so Grave Encounters (šarlatanski lovci na duhove preživijo noč v zapuščeni norišnici), The Last Exorcism (poklicni izganjalec hudiča se loti svojega zadnjega podviga), Cloverfield (velemesto napade Godzilli podobna pošast), V/H/S (antologija krajših filmov z najdenimi posnetki), Evidence (izletniki odkrijejo vojaško bazo, kjer izvajajo skrivne eksperimente), Creep (ekscentrični čudak išče kandidata za najboljšega prijatelja), Exists (skupina mladih postane tarča Big Foota), The Taking of Deborah Logan (dementno starko obsede nadnaravna sila), studio Asylum, ki se preživlja z lansiranjem cenenih različic filmskih uspešnic pa je celo posnel kar štiri filme z najdenimi posnetki (Paranormal Entity, 8132 Gacy House, The Exorcist Tapes, 100 Ghost Street: The Return of Richard Speck). Sočasno s filmi z najdenimi posnetki pa je poraslo tudi število mokumentarcev kot so Lake Mungo (duh umrlega dekleta straši svojo družino), Cropsey (dva filmarja raziskujeta urbano legendo, povezano z resničnim serijskem morilcem Andrejem Random) in The Tunnel (skupina raziskovalnih novinarjev se izgubi v kanalizacijskem sistemu pod mestom Sydney).

4. Najdeni posnetki na tujem

Popularnost filmov z najdenimi posnetki je predvsem z uspehom filma Paranormal Activity prebila meje ZDA in se razpasla po celem svetu. Tako se je produkcija začela razvijati na Japonskem (Noroi, Okaruto, POV, Paranormal Activity: Tokyo Night, Avstraliji (Lake Mungo, The Magician), Nemčiji (The Dark Area, Basement), Italiji (Doc 33., The Gerber Syndrome The Entity), Rusiji (The Ghost from Havrino), Španiji (REC 1 & 2), Tučiji (franšiza Dabbe), Grčiji (Subconcious) in celo na Hrvaškem (Naprata).

5. Zaključek

Dandanes se sicer zdi, da je žanr najdenih posnetkov bolj ali manj v zatonu, toda v “podzemlju” letno nastane več kot 100 celovečercev, da o kratkometražnih izdelkov niti ne govorimo. Dejstvo je, da je film z najdenimi posnetki moč posneti za praktično nič denarja, z malo ekipe in dobršno mero iznajdljivosti, zato ni presenetljivo, da se omenjene tehnike lotevajo predvsem neodvisni filmarji.