Fargo je ena od trenutno najbolj aktualnih nadaljevank ki v svojih desetih letih in s petimi sezonami pod pasom ni nikoli izgubila na ustvarjalni moči in tudi v najšibkejših trenutkih še vedno predstavlja moderno klasiko malih ekranov. Prejšnja, četrta sezona je predstavljala drzen odmik od znane formule “vsakdanjih ljudi, ki se zapletejo v nečedne in krvave posle” in se premaknila v vode staromodne gangsterske drame, kar se je sicer izkazalo za zelo posrečeno potezo, toda navkljub temu je omenjena sezona morebiti preveč odjadrala od svojega bistva, h kateremu pa se je zdaj, s peto sezono vrnila. Dogajanje, ki je kakopak znova posneto po “resnični zgodbi”, je postavljeno med Minnesoto in Severno Dakoto leta 2019 in v ospredje postavi navidez povsem običajno in zdolgočaseno gospodinjo Dorothy (Juno Temple), ki živi skupaj s svojim nevrotičnim možem in hčerko, hkrati pa je prisiljena prenašati arogantno obnašanje moževe vplivne in premožne mame. Toda kot je v Fargu moč pričakovati, se dolgčas kmalu spremeni v norost, ko Dorothy iz neznanega razloga ugrabijo, kasneje pa se izkaže, da se ženska ponaša s temačno preteklostjo, povezano s sadističnim šerifom Tillmanom (Jon Hamm), ki na svojem ranču vlada s trdo roko in zakoni, ki si jih razlaga po svoje. Kot že rečeno, je najnovejša sezona Farga veličastna vrnitev k formi, ki s seboj prinaša za nadaljevanko značilne elemente (izrazit črni humor, groteskno nasilje, ekscentrični liki, dialogi, ki lovijo ravnotežje med komedijo in eksistencializmom), hkrati pa razvija nove ideje; med drugim se na samozavesten in izviren način dotika občutljive problematike nasilja nad ženskami ter ideološki boji z umirajočimi tradicijami konzervativnega zahoda, napeta zgodba, polna preobratov in duhovitih situacij pa je pospremljena z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej Templova in Hamm sta odlična). Fargo tako tudi v peti izdaji ostaja prvorazredna televizijska zabava, ki nas enako močno nasmeji, šokira in drži v napetosti.
24. februarja zvečer leta 1978 je skupina petih mladih prijateljev iz mesta Yuba (zvezna država Kalifornija) obiskala košarkaško tekmo v bližnjem mestu Chico. Na pot je krenila okoli 18. ure, domov pa se naj bi vrnila nekje okoli polnoči, saj jim je samo pot do Chica in nazaj vzela dve uri vožnje. Tekma se je končala tako kot običajno, med potjo domov pa so se fantje ustavili v trgovini in nakupili prigrizke. Kaj se je s peterico zgodilo potem, ni jasno. Ker se do polnoči ni vrnila domov, so njihovi starši kontaktirali policijo, ta pa je nemudoma sprožila iskalno akcijo. To je vodil policijski načelnik Lance Ayers, ki je fante tudi osebno poznal, zato si je še toliko bolj prizadeval, da bi jih čimprej našli. Izginotje peterice je bilo toliko bolj problematično, saj so pogrešani veljali za osebe s posebnimi potrebami in različnimi psihičnimi težavami. Vsem fantom je bilo skupno, da so bili zelo navezani na svoje domove in se neradi zadrževali zunaj pozno v noč.
Pogrešani so bili:
Ted Weiher (32), je bil najstarejši med fanti, vendar pa umsko zaostal. Pred izginotjem je bil za nekaj časa zaposlen v snack baru, vendar je službo zaradi premočnega psihičnega napora pustil in živel pri svojih starših.
Jack Madruga (29) je v preteklosti služil vojsko v Vietnamu, vendar je bil predčasno odpuščen zaradi težav z zdravjem. Četudi ni bil uradno nikoli diagnosticiran s kakršnokoli psihično boleznijo, je v družbi veljal za “bolj počasnega”, hkrati pa za dovolj sposobnega za pridobitev vozniškega dovoljenja.
Gary Mathias (25) je prav tako služil vojsko v začetku 70. let in bil za razliko od Madruge psihično bolan; zaradi težav s shizofrenijo je bil odpuščen iz vojske in se vrnil domov k svojim staršem. Navkljub občasnim nasilnim epizodam je Mathias uspel obvladovati svojo bolezen in opravljal delo v očimovi vrtnariji. Osebnostno je bil tih in zadržan, družil se je zgolj z omenjeno peterico.
Jack Huett (24) je bil najmlajši v skupini. Tudi on je imel težave z vključevanjem v družbo, a je postal bolj zgovoren, ko se je uspel sprostiti. Bil je zelo navezan na Teda in ga skorajda videl kot očetovsko figuro. Tisti, ki so ju poznali, so rekli, da sta se Ted in Jack pogosto obnašala kot oče in sin.
William Sterling (29) je bil v peterici najbolj samotarski. Ven je hodil zgolj v cerkev in na šolo s prilagojenim programom. Zelo rad je imel košarko in se prav tako pogosto zadrževal na bližnjem športnem igrišču. Bil je tudi zelo religiozen in v bolnišnici, kjer je delal, pogosto citiral odlomke iz Biblije. Med svoje nenavadne hobije je štel tudi branje imen iz telefonskega imenika.
Policija je najprej krenila v mesto Chico in izprašala priče, ki so se tistega večera nahajale na tekmi in videle peterico pogrešanih. Vse so zatrdile, da so fantje po končani tekmi stopili v avtomobil in zapustili parkirišče. Da so se mimogrede ustavili v trgovini in nakupili hrano, je potrdil tudi njen lastnik. Tri dni, 28. februarja, po njihovem izginotju pa je policija naletela na prvo sled; na osamljeni podeželski cesti, približno 27 km stran od mesta Chico, je odkrila s snegom prekrit avtomobil, s katerim je peterica krenila v Chico. Vozilo je bilo v relativno dobrem stanju in imelo dovolj bencina za uspešen povratek domov, v notranjosti pa se nahajalo nekaj zavitkov kupljene hrane, v sprednjem predalu pa je bil položen zemljevid območja. Izgledalo je, kot da je peterica iz neznanega razloga ustavila avtomobil ob cesti in tega zapustila. Policija je skušala hitro preiskati območje, vendar ji zaradi preobilice snega to ni uspelo.
Naslednje tri mesece in pol je policija bolj ali manj tavala v temi vse do 4. junija, ko se je skupina motoristov ustavila v gozdarskem kampu, ki je bil zgrajen iz ene velike in štirih majhnih prikolic. Ob prihodu so nemudoma zavohali oduren vonj po razpadajočem mesu, eden od motoristov pa je opazil, da so vrata velike prikolice odprta. Vstopili so vanjo in na umazanem jogiju našli z odejami pokrito truplo Teda Weiherja. Na sebi ni nosil čevljev, dolžina brade je pričala, da je umrl vsaj dva meseca po izginotju, prav tako pa ni bilo na spregled nobenih sledi o tem, da bi ta del prostora kadarkoli zapustil. Kmalu po odkritju trupla je na prizorišče prispela policija in začela s preiskavo, kjer je naletela na veliko bizarnih sledi; plinska bomba za gretje je bila nedotaknjena, prav tako pa tudi skladišče s hrano. Predvidevalo se je, da je Weiher umrl zaradi lakote, vendar pa ni jasno, zakaj se ni dotaknil hrane v skladišču.
Naslednji dan, 5. junija, je 11 km stran od kampa policija odkrila truplo Jacka Madruge. Tega so zgrizle divje živali, mu obglodale desno ramo, hkrati pa so mu manjkale oči in dva prsta. Istega dne so ob bližnji reki naleteli na kosti, ki so pripadale Bill Sterlingu. Njegovega trupla so se prav tako lotile živali, kosi oblačil pa so bili razmetani vsepovsod. Jacka Huetta in Garyja Mathiasa še vedno niso našli, čeprav je bilo vse manj upanja, da sta živa. Pri iskanju je policiji pomagal tudi Huettov oče, ki je kmalu zatem v bližini kampa naletel na človeško lobanjo svojega sina. Trupla Garyja Mathiasa niso nikoli našli, so pa v kampu odkrili njegove čevlje, kar bi lahko pomenilo, da se je skupaj z Weiherjem nekaj časa zadrževal v prikolici.
Uradna razlaga policije je bila, da so bili fantje med vračanjem domov zaradi obilnega sneženja prisiljeni ustaviti avtomobil na osamljeni podeželski cesti, ga zapustiti in se zateči v bližnji gozdarski kamp. Tam jih je zgrabila panika, Weiher je očitno tako zbolel, da je lahko samo še zbolel, zato so Maruga, Sterling in Huett zapustili kamp, da bi poisali pomoč, Mathias pa je ostal v prikolici in skrbel za svojega bolnega prijatelja. Ko je prvi ugotovil, da trojice ni od nikoder, je tudi sam zapustil kamp, se izgubil v gozdu in umrl. In četudi se ta razlaga zdi smiselna, se v njej pojavlja cela vrsta vprašanj, med drugim o tem, kako se je peterica sploh znašla na cesti, ki ne povezuje mesti Chino in Yuba. Glede na to, da so fantje neradi zapuščali svoje domove in se le rekdo odpravili na lov v bližnje gozdove, se zdi nenavadno, da so se na kraju, ki je tako daleč stran od njihovega rodnega kraja. Mati Jacka Madruge je bila prepričana, da je fant nekdo ogrožal in da so se na omenjeni podeželski cesti znašli kot posledica bega pred morebitnim zasledovalcem.
Govorice o tem, da so fantje umrli nasilne smrti, niso potihnele še nekaj mesecev, za dodatno razburjeje pa je poskrbelo tudi pričanje Josepha Shoneja, ki se naj bi tiste usodne noči nahajal na isti cesti, kjer je policija odkrila avtomobil peterice. Ta je prav tako obtičal zaradi obilnega sneženja, hkrati pa doživel srčni napad, zato se je odločil, da noč preživi kar v avtomobilu. Okoli 2. ure zjutraj je zunaj zaslišal moške in ženske glasove. Na hitro je pogledal ven iz vozila in za seboj opazil avtomobil z prižganimi lučmi, pred njim pa je stala skupina moških in ženska, ki je v rokah držala dojenčka. Ko je Joseph prisotne skušal nagovoriti, so se ti molče obrnili proti svojemu avtomobilu in se odpeljali. Naslednje jutro je nadaljeval v vožnjo in mimogrede naletel na zapuščeno vozilo peterice, vendar tedaj ni videl nobenega razloga, da bi ga to odkritje moralo vznemirjati.
V naslednjih desetletjih govorice o tragični usodi peterice niso potihnile, še več olja na ogenj pa je prililo priznanje Huettove polsestre, ki je leta 2012 izdala še nekaj podrobnosti iz ozadja primera in s tem opozorila na slabo izpeljano policijsko preiskavo. Med drugim je zatrdila, da so nekatere priče videle, kako je bila peterica na parkirišču v Chicu vpletena v prepir med moškim in žensko in da je bil Mathias umorjen, njegovo truplo pa odvrženo v reko v neposredni bližini mesta. Policija naj bi tudi med preiskavo avtomobila peterice odkrila sledove krogel, kar priča o tem, da so bili mogoče res vpleteni v nasilen obračun, ki jih je na koncu stal življenj.
Primer peterice iz mesta Yuba tudi danes razburja javnost, še posebej, ker ta pušča mnogo več vprašanj kot odgovorov. Seveda obstaja velika možnost, da za vsem skupaj stoji povsem logična razlaga dogodkov, ki so privedli do tragičnega konca mladih prijateljev. Hkrati pa obstaja še večja možnost, da tega, kaj se je v resnici zgodilo fantom tiste usodne noči 24. februarja 1978, ne bomo nikoli izvedeli.
