Za začetek krajše pojasnilo; naslov pričujočega besedila je nekoliko zavajajoč, saj je zgodba o Lizzie Borden, ki naj bi leta 1892 s sekiro pokončala svojega očeta in mačeho, še danes polna nepojasnjenih dejstev in špekulacij. Navkljub medijsko odmevnemu sodnemu procesu, ki je Bordenovo spoznal za krivo okrutnega zločina, ni bilo nikoli na voljo dovolj oprejemljivih dokazov, ki bi neposredno dokazali njeno krivdo, sama pa umorov prav tako ni nikoli priznala. Toda legenda je naredila svoje; Bordenova je dandanes zapisana v spomin ameriške foklore kot težavna in duševno neprištevna mladenka, ki je – sodeč po otroški pesmici – mačehi naklonila 40, očetu pa 41 udarcev s sekiro.

I. Težavno odraščanje

Lizzie Andrew Borden se je rodila 19. julija 1860 v mestu Fall River očetu Andrewu Jacksonu Bordenu in materi Sarah Anthony Morse Borden; družino sta še sestavljali starejši sestri Emma Lenora ter Alice Esther, ki pa je umrla pred drugim rojstnim dnevom in jo Lizzie nikoli ni spoznala. Mama Sarah je umrla, ko je imela Lizzie komaj dve leti in pol, Emma pa je na smrtni postelji obljubila, da bo skrbela za svojo mlajšo sestro. Oče se je znova poročil dve leti kasneje z Abigail “Abby” Durfree Gray, s katero ni imel nobenega otroka več, toda njen prihod je poskrbel za prve konflikte s sestrama Borden, ki mačehe nikoli nista sprejeli z odprtimi rokami in do nje gojili prikrito sovraštvo. Del odgovornosti za nezadovoljstvo v družini je nosil tudi Andrew s strogo vzgojo in asketskim načinom življenja; četudi je izhajal iz premožne družine, zaslužil ogromno denarja kot izdelovalec pohištva in imel vse možnosti, da bi z mačeho in hčerkama živel v bolj elitnem delu mesta, je vztrajal pri življenju v revnejši delavski četrti v skromni hiši brez elektrike in vodovoda. Takšen način življenja je bil za Lizzie, ki je sanjarila o tem, da bi bila del mestne premožne elite, vse prej kot navdušujoč.

Emma in Lizzie sta vedno odraščala pod vplivom očetove avtoritativne sence; Lizzie je bila sicer družabna in bila v očeh meščanov označena za privlačno rdečelasko, ki je z lahkoto osvajala moške, ki pa so izhajali iz delavskih družin, ne pa iz premožnih, po čemer je Lizzie tudi najbojl hrepenela. Oče je tudi gojil sovražen odnos do Lizzijinih moških in jih označil za koristoljubneže in lovce na denar, nič slabše pa jo ni odnesla Emma, zato sta bili sestri ob strogi vzgoji neprestovoljno obsojeni na samotarsko življenje, kar je še dodatno naelektrilo konflikte z očetom. Že tako neprijetno situacijo je še dodatno poglobila očetova odločitev, da bo svoji ženi in njeni sestri naklonil nepremičnino, katere del je bila tudi hiša, v kateri je družina živela do materine smrti. Emma in Lizzie sta si uspela izobriti hišo, vendar sta jo le nekaj tednov kasneje prodala nazaj očetu za 5.000 dolarjev.

II. Umori

Maja 1892, le nekaj mesecev pred umori, se je vzdušje v družini Borden samo še slabšalo; Lizzie, ki si je v hiši uredila gnezdo za gojenje golobov, je zgrožena ugotovila, da je Andrew poklal vse živali, kar je vodilo do novih sporov in odločitvijo, da bosta sestri za nekaj krenili na daljše počitnice. Dvojica se je vrnila domov konec julija, vendar pa njuna odsotnost ni prispevala k izboljšanju razmer v družini; kmalu zatem so vsi člani družine zboleli za domnevno zastrupitvijo s hrano, večer pred umori, 3. avgusta 1892, pa je hišo obiskal John Morse, brat očetove pokojne žene ter stric sester Borden, da bi s Andrewom načel poslovni pogovor (kar ni bilo nikoli dokazano), noč pa je preživel v zgornji sobi za goste.

Naslednje jutro, 4. avgusta 1892, je Lizzie odkrila očetovo truplo na kavču. Njegov obraz je bil izmaličen do neprepoznavnosti, medtem ko so Abby, katere truplo je bilo prav tako brutalno pretepeno, odkrili na postelji v sobi za goste. Ob prihodu policije in zdravnika je bilo ugotovljeno, da sta bili žrtvi napadeni z ostrim predmetom, razen krvi žrtev pa na truplih ni bilo najdenih nobenih drugih sledi, ki bi razkrinkale storilca. Šele ko je policija preiskala kletne prostore hiše in naletela na sekiro z zlomljenim ročajem, je bilo ugotovljeno, da je umore izvršil nekdo, ki je stanoval v hiši. Ker Emme v času umorov ni bilo v hiši, je sum policije padel na Lizzie Borden in dober teden dni po umorih je bila tudi aretirana, s tem pa se je tudi začelo skoraj leto dni trajajoče in medijsko odmevno sojenje, na katerem je Lizzie venomer zatrjevala, da je nedolžna.

Po pričakovanjih so bili mediji polni ugibanj o tem, zakaj naj bi Lizzie pokončala svojega očeta in mačeho in pred očmi javnosti se je postopoma razgaljala umazana dinamika znotraj družine Borden. Vsak del Lizzijinega življenja je bil analiziran do zadnje malenkosti; od tega, kako je gojila sovražna čustva do mačehe, kako sta bili Emma in Lizzie zaradi očetove stroge vzgoje seksualno nepotešeni in zafrustrirani ženski, javnost pa je na domnevno morilko gledala skozi enako močne oči sočutja kot tudi zgroženosti. Tekom sodnega procesa je bilo ugotovljeno mnogo nedoslednosti in nelogičnosti, ki niso govorile v prid nedolžnosti obtoženke; Lizzie je neprestano spreminjala svojo zgodbo, mnogo njenih aktivnosti na noč oz. jutro umorov ni sovpadalo z naravo razpložljivih dokazov, neznano kam so tudi izginile vse kopije očetove oporoke (v njej naj bi Andrew vse svoje premoženje zapustil Abby, v primeru njene smrti pa bi ga podedovale sestri Borden) itd. Tekom sojenja je Lizzie v bran stopila tudi Emma in bila trdno prepričana v sestrino nedolžnost.

Pomanjkanje konkretnih dokazov je privedlo do odločitve sodišča, da Lizzie oprosti obtožb, kar je pričakovano sprožilo enako močno mero odobravanja kot tudi zgroženosti v javnosti. Nekateri so bili mnenja, da je Lizzie uspela ubežati obtožbam zaradi svojega vzornega družbenega statusa zaprisežene, lepe in solidarne katoliške ženske, ki tudi po vizualnem izgledu ne bi bila sposobna nekoga pokončati s sekiro. Del javnosti je vsekakor verjel temu, medtem ko so številni trdili ravno nasprotno, med drugim tudi časopisi, ki so tudi po končanem sodnem procesu še vedno špekulirali o Lizzijeni vpletenosti v zločine in posledično vplivali na njen poslabšan status v družbi. Navkljub temu je Lizzie ostala v domačem mestu Fall River skupaj s svojo sestro Emmo, se preselila v novo sosesko in želela prenoviti svoje življenje, vendar so vsi njeni znanci in prijatelji z njo prekinili stike, z novopridobljenim očetovim bogastvom, ki ga je brez zadržkov zapravljala, pa je v očeh meščanov postala še bolj sumljiva. Ljudje so pogosto metali jajca v njeno hišo, jo zmejali na cesti, otroci pa so jo zbadali z zdaj ponarodelo pesem o tem, kako je Lizzie svoji materi zadala 40 udarcev s sekiro, očetu pa 41.

Leta 1904 sta sestri Borden nenadoma prekinili stike, čemur naj bi botrovalo Lizzijino tesno prijateljstvo z igralko Nance O’Neill, ki naj pi številnih govoricah celo bili ljubimki. Emma ni odobravala prijateljstva in na večer Nancinine novoletne zabave, ki jo je Lizzie priredila v njuni hiši, je Emma zapustila sestro in odpotovala daleč stran od mesta, da bi lahko živela stran od oči javnosti, ki je bila tudi po desetih letih, odkar se je končal sodni proces zoper njeno sestro, še vedno obsedena z umoroma njunih staršev. Sestrin odhod Lizzie očitno in preveč prizadel, saj je še naprej uživala neobremenjeno življenje bogatašinje, ki je javnost spravljala ob živce s svojim hedonističnim življenjskim slogom in očitnim pomanjkanjem obžalovanja za zločine, ki jih naj bi storila.

Lizzie Borden je umrla 1. junija 1927 za posledicami pljučnice, deset dni kasneje pa je zaradi težav z ledvicami umrla tudi Emma v mestu Newmarket.

Srbska folklora je napolnjena z mnogimi strašljivimi in mističnimi legendami, a od vseh je verjetno najbolj priljubljena – in najbolj zloglasna – pripovedka o vampirju Savi Savanoviću, ki naj bi strašil v zgodnjem 18. stoletju pa vasici Zarožje v zahodnem delu Srbije. Četudi se Savanovića drži oznaka, da je prvi srbski vampir, ta domnevno naj ne bi bila povsem točna; v istem času (okoli leta 1725) je v severovzhodnem delu države vasico Kisilovo (danes Kisiljevo) ustrahoval umrli kmet Petar Blagojević, ki je po smrti postal vampir in bil odgovoren za umore devetih vaščanov ter izbruh enega največjih valov t.i. “vampirske histerije” na območju Balkana. Navkljub tem polemikam pa ni dvoma, da se je Savanovićeva legenda močno zasidrala v zavest srbske folklore ter med drugimi služila kot predloga za številne knjige in kultni film Leptirica iz leta 1973, ki še danes velja za eno od najboljših vampirskih grozljivk vseh časov.

Savanović, ki je bil pred smrtjo preprost kmet, je strašil v starem mlinu blizu reke Rogačica, prebivalci Kisilovega pa so ga videvali zgolj v poznih večernih in nočnih urah. Ko je bil mlin še delujoč, je bilo tam zaposlenih več mlinarjev, za katerimi se je povečini izgubila vsaka sled, v nekaterih primerih pa so ji našli umorjene. Mnoga nepojasnjena izginotja in okrutni umori so zgolj okrepili govorice o tem, da v mlinu straši, nekega dne pa naj bi eden od mlinarjev odkril Savanovićevo truplo, na katerem so bili ob predelu vratu vidni sledovi ugrizov, iz ust pa mu naj bi na plano zletel nenavaden rumen metulj. V naslednjih letih je mlin sameval, okoli njega pa so se spletne mnoge strašljive pripovedke, med katerimi je najbolj zgodba o nesrečni in pogubni ljubezni med Strahinjo in Radojki.

Strahinja je bil reven kmet, zaljubljen v Radojko, hčerko lokalnega trgovca. Ker njen oče zaradi očitnih razlik v družbenem stanu ni odobraval njunega razmerja, se je Strahinja odločil, da obnovi stari mlin ob Rogačici in se kot uspešen mlinar pridobi očetovo zaupanje. Radojka, ki je poznala legendo o vampirju Savanoviću, je rotila Strahinjo, naj se ne prebližuje mlinu, vendar je ta ni ubogal. Samozavestni Strahinja je odprl mlin in kmalu zatem mu je posel začel cveteti, toda ponoči so ga iz spanca venomer prebudili čudni zvoki rožljanja z verigami, ki so se iz dneva v dan zgolj stopnjevali. Ker je tudi Strahinja poznal legendo o Savanoviću, je vsako noč prespal ob mlinu v majhni sobi brez oken, pri sebi pa je ves čas hranil pištolo.

Neke noči so bili zvoki rožljanja močnejši kot sicer in Strahinjo je iz spanca zbudilo razbijanje po vratih, nakar je ključavnica zgrmela po tleh, vrata pa so se na široko odprla. V sobo je vstopil moški, ki se je predstavil Strahinji kot Savanović, zato je prvi nemudoma pograbil pištolo in ustrelil obiskovalca v prsi, Savanović pa je tedaj zakričal in zapusti sobo. Prestrašeni Strahinja je zbudil vaščane in se z njimi odpravil na bližnje pokopališče, kjer se naj bi nahajal Savanovićev grob. Ko so se uspeli dokopati do njegove krste in jo odprli, so osuplo ugotovili, da je Savanovićevo truplo nenavadno dobro ohranjeno, Strahinja pa je nemudoma opazil svežo rano na prsih, zato je v roke pograbil železen klin in ga zasadil vampirju naravnost skozi srce. Ko je (spet) umrl, je iz njegovih ust na plano zletel že omenjeni rumen metulj. Strahinja se je nemudoma odpravil do Radojke, da bi ji sporočil veselo novico, vendar je ob prihodu v njeno sobo opazil, da je skozi okno v prostor priletel rumen metulj in pristal na Radojkinih ustnicah. Preden bi Strahinja lahko ukrepal, je metulj zlezel v njena usta, dekle pa se je nenadoma prebudilo kot vampirka z dvema ostrima zoboma in napadlo Strahinjo. Popila je njegov kri in s tem sta Strahinja in Radojka postala večna ljubimca tudi po smrti.

Lik vampirja Save Savanovića je dandanes nepogrešljiv del balkanskega izročila; pisec Milovan Glišić je o njem spisal povest Posle devedeset godina, na podlagi le te pa je Đorđe Kadijević leta 1973 posnel prvo jugoslovansko grozljivko Leptirica, ki je že ob izidu zbudila ogromno zanimanja (filmske grozljivke so bile tedaj na področju Balkana praktično neobstoječe), hkrati pa je legendo Savanoviću predstavila občinstvu iz 20. stoletja. In ta zlovešča legenda tudi danes “živi” naprej.