Posebne kategorije | RAZGLEDANO

Na meji med Francijo in Belgijo se nahaja mestece Mons, ki velja za belgijsko priljubljeno turistično destinacijo, saj slovi po velikem številu restavracij in kavarn, obisk pa še dodatno polepša idilična podoba neokrnjenega belgijskega podeželja. A tako kot vsako mesto ima tudi Mons delež temačne zgodovine, ki še dandanes pri mnogih zbuja strah in nelagodje in eno od njenih najbolj razvpitih poglavij je lov na neznanega serijskega morilca z nazivom Mesar iz Monsa, ki je med letoma 1996 in 1997 brutalno razmesaril pet žensk, ostanke njihovih trupel pa je stlačil v vrečke za smeti in jih odvrgel v bližini mesta.

I. Prva odkritja in osumljenci

Kdaj točno naj bi morilec zagrešil svoj prvi umor, ni znano. 22. marca 1997 je policist Olivier Motte v vasici Cuesmes, ki se nahaja zelo blizu Monsa, odkril devet odvrženih plastičnih vrečk za smeti, v katerih so se nahajali ostanki človeških trupel. Dan kasneje je policija v Monsu odkrila še več vrečk za smeti, tokrat pa se je v njih nahajal tudi s kirurško natančnostjo odrezan trup. Kasnejše analize so dokazale, da so ostanki pripadali trem ženskam, ki naj bi bile umorjene okoli leta 1995 ali 1996 z izjemo najdenega ženskega trupa, ki naj bi bil odrezan šele pred kratkim. Po slabem mesecu dni so v bližini reke Haine odkrili še več odvrženih vreč za smeti, v katerih so našli odrezano stopalo, nogo in glavo. Odkritja so prebivalce mesta Mons močno pretresla in več kot očitno je bilo, da je na delu serijski morilec.

Policija je nemudoma krenila na lov za osumljenci in glavni med njimi je že leta 1996 prijeti Marc Dutroux, serijski ugrabitelj šestih najstnic, ki jih je zadrževal v podzemnem bunkerju vsaj dve od njih tudi umoril. Sodni proces zoper Dutrouxa je bil izredno razvpit in dvigoval ogromno prahu med belgijsko javnostjo, saj je obsojeni morilec trdil, da je dekleta ugrabljal, mučil in umoril po naročilu predstavnikov t.i. “belgijske pedofilske elite”, ki naj bi gojila močan fetiš do mučenja in ubijanja mladoletnih deklet. Policija je Dutrouxa obravnavala kot glavnega osumljenca za pokole v Monsu zato, ker je moril v istem predelu kot Mesar iz Monsa, toda že takoj po preiskavi so se začeli pojavljati prvi dvomi o Dutrouxovi vpletenosti v zločine, med drugim tudi ta, da so bile mesarjeve žrtve mlajše, a že polnoletne ženske, medtem ko je Dutroux prežal predvsem na najstnice.

II. Žrtve

Kot je že bilo omenjeno na samem začetku, je Mesar iz Monsa odgovoren za umore petih žensk. Vsem žrtvam je bilo skupno, da so se pogosto zadrževale v bližini železniške postaje, prihajale pa so iz različnih družbenih slojev.

Žrtve so bile:

Carmelina Russo (42), razglašena za pogrešano 4. januarja 1996, o njenem življenju je bolj malo znanega.
Martine Bohn (43), razglašena za pogrešano 21. julija 1996, nekdanja prostitutka, ki je kasneje postala transspolnik in se preživljala z deli po številnih francoskih in belgijskih beznicah.
Jacqueline Leclercq (33), razglešena za pogrešano 23. januarja 1997, ločenka, ki je izgubila skrbništvo nad svojimi tremi otroki
Nathalie Godart (21), najmlajša žrtev Mesarja iz Monsa, mati otroka, katerega mu je odzvela socialna služba, v Monsu so jo pogosto srečevali na ulicah, kjer je zahajala v bare in osvajala moške, čeprav se ni preživljala kot prostitutka.
Begonia Valencia (37), uradno zadnja žrtev Mesarja iz Monsa, razglašena za pogrešano v poletnih mesecih leta 1977, pogosto se je vozila z avtobusom, kjer je najverjetneje tudi trčila ob morilca, po pričevanju njenega soseda naj bi vsako leto na obletnico njene smrti nekdo v reko položil venec v njen spomin.

Policija je več mesecev neuspešno iskala morilca in preko zbiranja dokazov skušala zgraditi njegov profil; ker se naj bi umorili zgodili ob koncu tedna, je bilo možno, da je morilec redno zaposlen, skrbno odrezani kosi človeških trupel pa so dokazovali, da morilec poseduje veliko kirurškega znanja. Belgijski psihiatri so prav tako poskušali ustvariti psihološki profil storilca; v svojem delu je verjetno zelo užival, pri umorih pa so ga vodili sadistični impulzi. V okviru preiskave je policija tudi ustanovila posebno skupino Corpus, ki se je vse do razpada leta 2007 intenzivno posvečala lovu na Mesarja iz Monsa, vendar brez uspeha.

III. Smail Tulja

Najbolj nenavadna plat zgodbe o Mesarju iz Monsa je ta, da so njegovi zločini povezani z umorom, ki se je zgodil 15. septembra 1990 na drugem koncu sveta, natančneje v New Yorku; neka ženska je po naključju odkrila velikansko vrečo za smeti, v kateri so se nahajale dve rami in ena noga, 11 dni kasneje pa so odkrili še eno vrečo z ženskim trupom. Detektiv Ken Whalen, ki je vodil preiskavo umorov, je uspel identificirati žrtev; 61 – letna Mary Beal, sodna tolmačka, ki je pred leti sodelovala z jugoslovanskim državljanom Smajom Džurličem (znan tudi po imenu Smail Tulja) pri nekem skrbniškem procesu z njegovo ženo. Umor Bealove je ostajal skoraj deset let nerazrešen, dokler ni policija našla svojega prvega (in edinega) osumljenca; Džurliča. Ta naj bi bil z umorjeno Bealovo v romantičnem razmerju in je le nekaj dni po njenem umoru odpotoval iz ZDA v Evropo, šele leta 2009 pa je bil zaradi suma vpletenosti v številne umore aretiral v Črni gori. Tam so mu tudi sodili tako za umor Bealove kot tudi njegove žene, ki je istega leta skrivnostno izginila v Albaniji. Tulja je bil spoznan za krivega in obsojen na 12 – letno zaporno kazen, tri leta kasneje pa je umrl. Tulja je med svojim bivanjem v Evropi obiskal tudi Belgijo in sicer med letoma 1996 in 1997, ko so mesto Mons pretresali že omenjeni umori žensk. Na podlagi prstnih odtisov in izredno podobnih tehnik ubijanja je Tulja postal glavni osumljenec pri lovu na Mesarja iz Monsa, pa četudi njegova vpletenost v umore ni bila nikoli uradno dokazana.

IV. Epilog?

Tekom preiskave je policija naletela na še nekaj osumljencev. Leta 2012 je bil zaradi napada na žensko v Strasbourgu aretiran francoski zdravnik Jacques Antoine, katerega sin je kmalu zatem francoski policiji poslal pisma, v katerih je razkril, da je njegov oče Mesar iz Monsa, saj je v času umorov živel v mestu, lokalno prebivalstvo pa ga naj bi pogosto videvalo nositi velike črne vrečke za smeti. Policija je sume kmalu ovrgla, saj je bil Antoine velik ljubitelj strelnega orožja (mesarjeve žrtve so bile pokončane s hladnim orožjem), poleg tega pa se model avtomobila, ki ga je Antoine uporabljal med bivanjem v Belgiji, ni ujemal s tistim, ki je bil zapisan v preiskavi. Zadnji pomembnejši osumljenec pa je bil britanski morilec John Sweeney, bolj znan po vzdevku Kanalski morilec, ki je leta 1990 v Amsterdamu umoril 33 – letno američanko Melisso Halstead, deset let kasneje v Londonu pa še 31 – letno Paulo Fields. Med letoma 1990 in 2000 naj bi Sweeney živel v Belgiji, kjer je bil obtožen tudi poskusa umora svojega nekdanjega dekleta.

Identiteta Mesarja iz Monsa še danes ostaja skrivnost.

Mike Flanagan, ki je v zadnjem desetletju zakrivil kar nekaj filmskih in televizijskih klasik (Doctor Sleep, The Haunting of the Hill House, Midnight Mass, Oculus, Absentia) se letos uradno poslavlja od sodelovanja s kanalom za pretočne vsebine Netflix in to v velikem ambicioznem slogu. Kot je že moč razbrati iz naslov, je The Fall of the House of Usher Flanaganovo unikatno ljubezensko pismo mojstru literarne gotike, mračnemu poetu in morbidnemu boemu Edgarju Allanu Poeju (1809 – 1849); v osmih epizodah je namreč razgaljenih nešteto referenc na pisatelja najbolj znamenita dela (od Padca hiše Usher, Črne mačke, Izdajalskega srca, Maske rdeči smrti in kakopak do Krokarja), medtem ko je zgodba umeščena v sedanjost, kar zgolj dokazuje, da Poejeva poetika še dandanes ostaja izredno relavantna in praktično brezčasna. Miniserija prikazuje postopen razpad družine Usher, ki ima v lasti vplivno farmacevtsko podjetje, katerega “zdravila” niso zgolj podvržena neetičnim eksperimentom, ampak pri uporabnikih puščajo mnoge nezdrave posledice kot so odvisnost in agresivni stranski učinki. Glavo družine, skorumpiranega Roderickerja Usherja (Bruce Greenwood) že v prvi epizodi vidimo na pogrebu svojih šestih otrok, ki so umrli v bizarnih okoliščinah, ob strani pa mu stojita pokvarjeni odvetnik Arthur Pym (Mark Hamill) in sestra dvojčica Madeline. Skozi osem epizod se postopoma razkrije, kaj je posamezne člane družine pahnilo v smrt, hkrati pa vse vpletene ob koncu pričaka grozljiva skrivnost, ki je bila vrsto desetletij skrbno zamolčana. Na prvi pogled se zdi, da se je Flanagan lotil nekoliko preveč ambicioznega načrta, saj preko svobodne interpretacije Padca hiše Usher v zgodbo vstavi elemente tudi drugih Poejevih zgodb, ki bi lahko ustvarilo vsebinsko zmedo. Na srečo do tega ne pride; The Fall of the House of Usher je vrhunsko odigrana, poetično spisana, moralno kompleksna in brutalno hudobna družinska epopeja, ki se ne zgolj elegantno pokloni Poejevi zapuščini, ampak znova dokaže, zakaj je Flanegan eden od najboljših mojstrov groze ta hip. Njegova zmožnost ustvarjanja enako odvratnih kot zanimivih likov je presunljiva, hkrati pa gre za enega od tistih filmarjev, ki vedno znova zgodbo podvrže potrpežljivo počasnemu tempu, pri katerem pa se vsekakor splača vztrajati. Unikatna mešanica modernega in klasičnega, perverznega in moridnega, krvavega in elegantnega je nekaj, kar ne zmore doseči vsak, toda Flaneganu je to vsekakor uspelo. Seveda bo gledalec, ki je podrobneje seznanjem s Poejevimi deli, v seriji neprimerno bolj užival kot tisti, ki se z mojstrom sooča prvič, vendar pa bosta oba našla več kot dovolj razlogov za vztrajanje v epskem spopadu med zlim in še bolj zlim. The Fall of the House of Usher je dokaz, da grozljivke že dolgo časa niso zgolj cenen in pozabljiv žanr, ampak umetnost.