V 89. letu starosti nas je zapustil velikan ne zgolj ameriške, ampak svetovne literature Cormac McCarthy. Njegova bibilografija obsega dvanajst romanov, dve igri, pet filmskih scenarijev (od tega jih je večina žal ostala nerealiziranih) in tri kratke zgodbe. McCarthy se je preizkušal v številnih žanrih (od ameriške gotike, westerna, romance, kriminalke pa vse do postapokaliptičnega trilerja) in pustil močan pečat tudi v sedmi umetnosti; po uspešnih romanih Ni dežela za starce in Cesta sta bila posneta tudi odmevna filma, ki sta uspela približati McCarthyjevo pogosto krute, vendar neverjetno lirične literarne izpovedi.

Rojen 20. julija 1933 v Providence, Rhode Island in odraščajoč v Tennessessju, je McCarthy prvič stopil na literarno sceno leta 1965 z romanom The Orchard Keeper, ki pa mu navkljub naklonjenim kritikam ni prinesel večjega komercialnega uspeha. V svojih zgodnejših romanih se je močno spogledoval z estetiko t.i. ameriške gotike; zgodbe so bile običajno postavljene v močvirante predele ruralne Amerike, nastopajoči liki pa so bili družbeni izobčenci, kronični alkoholiki, nasilneži, degeneriranci in sadisti. V zgodnejšem obdobju je veliko prahu dvignil njegov tretji roman Child of God, ki opisuje življenje sadističnega puščavnika in nekrofila Lesterja Ballarda, ki med drugim odtuji truplo mlade ženske in se nad njim spolno izživlja. Nasilje je predstavljalo osrednji motiv številnih McCarthyjevih del in avtor v svojem značilnem stilu bralcu ni popuščal pri opisih grozodejstev kot so bila nekrofilija, pedofilija in incest.

Veliki literarni preboj se mu je zgodil šele leta 1985 z epskim romanom Krvavi poldnevnik. Med pripravami za pisanje je McCarthy podrobneje raziskal zgodovino divjega zahoda, še posebej obdobje krvavih spopadov na ameriško – mehiški meji med letoma 1849 in 1850, ko se je po območju potikala okrutna Glantonova tolpa lovcev na indijanske skalpe. Krvavi poldnevnik, ki bi ga lahko označili za surovo in nasilno de(kon)strukcijo mitov o ameriškem zahodu, je predstavil zgodbo mladega fanta, ki je že od majhnih nog podvržen nasilju in se pridruži omenjeni tolpi pod vodstvom misterioznega sodnika Holdena. Roman sprva prav tako ni doživel večjega komercialnega uspeha, je pa bil zato toliko bolj uspešen pri kritikih, ki so ga razglasili za McCarthyjev magnum opus in za enega od najboljših ameriških romanov 20. stoletja.

V naslednjih letih je avtor ostal zasidran v žanru vesterna oz. antivesterna, kjer je preko osebnih zgodb popisoval umiranje tradicionalnega ameriškega zahoda in hkrati razbijal žanrske stereotipe o “kavbojcih in indijancih”. Svoj prvi večji komercialni uspeh je doživel z odmevno Mejno trilogijo, ki so jo sestavljale knjige All the Pretty Horses (1992), The Crossing (1994) in Cities of the Plain (1998). Prva knjiga v trilogiji je bila doživela tudi filmsko adaptacijo v režiji Billyja Boba Thornton in z Mattom Damonom v glavni vlogi. Film je sicer naletel na slabe kritike (delno tudi zaradi tega, ker je bil Thornton prisiljen izrezati ogromno posnetega materiala), toda hkrati je služil kot dokaz, da so lahko McCarthyjeve knjige hvaležno gradivo za filmsko adaptacijo. To se je še najbolj izrazilo v zdaj že kultnem kriminalnem trilerju No Country for Old Men; roman o upokojenem lovcu, ki preprodajalcem mamil odtuji velikansko vsoto denarja in si na glavo nakoplje psihopatskega morilca, je doživel filmsko adaptacijo leta 2007 v režiji bratov Coen in leto dni kasneje slavil na Oskarjih, kjer je med drugim osvojil kipec za najboljšo stransko moško vlogo (Javier Bardem) in za najboljši film.

Leta 2008 je bilo za McCarthyja še posebej uspešno; izdal je postapokaliptični roman Cesta, ki je med drugim zbudil pozornost bralnega kluba Oprah Winfrey in avtor je zanj dal tudi enega od redkih intervjujev. Cesta je bila prav tako deležna filmske adaptacije v režiji Johna Hillcoata in z Viggom Mortensenom v vlogi očeta, ki se v družbi svojega sina prebija skozi opustošeno postapokaliptično Ameriko. V naslednjih letih se je McCarthy posvečal pisanju scenarijev za televizijski film Sunset Limited (posnet po njegovi istoimenski gledališki igri) in The Counselor režiserja Ridleyja Scotta. Po dobrih 15. letih je lani izdal dva nova romana The Passenger in Stella Maris.

Cormac McCarthy upravičeno spada med velika imena ameriške literature 20. stoletja in sodi zraven klasikov kot sta William Faulkner in Ernest Hemingway. Njegov specifični stil pisanja (med drugim McCarthy pri pisanju ni uporabljal ločil) in edinstvene interpretacije univerzalnih tem nasilja, vere in upanja ga ohranjajo večnega.

Rek, da je pes človekov najboljši prijatelj, se komu morebiti zdi pretiran, vendar pa še kako drži in to še posebej potrjuje tudi naslednja ganljiva zgodba. Hachiko (1923 – 1935) je bil japonski pes, ki je nekaj let pred svojo smrtjo zbudil pozornost javnosti zaradi požrtvovalne in občudovanja vredne zvestobe svojemu gospodarju, katerega je čakal na železniški postaji v osrednjem delu Tokia skoraj devet let po njegovi smrti leta 1925. Ta topla in ganljiva gesta je Hachika po smrti dvignila med svetovne senzacije, tudi po zaslugi dveh celovečernih filmov, ki so na navdihujoč način zajeli kužkovo neomajno zvestobo.

Hachiko je bil beli pes pasme Akita, rojen 10. novembra 1923 na kmetiji v bližni japonskega mesta Odate. Že leto dni kasneje je Hachika “posvojil” Hidesaburo Ueno, ugleden znanstvenik in profesor na oddelku za agrikulturo na univerzi v Tokiu, ki je s svojo družino živel v osrednjem delu mesta Shibuya. Med Uenom in Hachikom se je nemudoma spletlo tesno prijateljstvo, kužek pa je ob koncu vsakega delovnega dne zapustil gospodarjevo hišo in ga pričakal na peronu bližnje železniške postaje. Okoliško prebivalstvo je pričalo o tem, kako je dvojico pogosto videlo skupaj, četudi je bilo osebje železniške postaje sprva nezadovoljno nad kužkovim zadrževanjem na peronu. 21. maja 1925 pa Hachiko ni dočakal prihoda svojega gospodarja; ta je namreč med predavanjem na univerzi doživel usodni srčni infarkt in umrl, še preden je lahko stopil na vlak in se vrnil domov. Kljub temu je Hachiko naslednjih 9 let, 9 mesecev in 15 dni na peronu postaje čakal na gospodarjevo vrnitev.

Okoli leta 1932 je Hirokichi Saito, eden od Uenovih študentov in odličen poznavalec pasme Akita, opazil Hachika, ki je stal na železniškem peronu in mu sledil domov, kjer se je spoznal s profesorjevo družino, ki mu je med drugim tudi omenila, kako Hachiko tudi sedem let po gospodarjevi smrti še vedno čaka na njegov prihod domov. Saito je bil očaran nad zgodbo zvestega psa, zato je v objavi obsežne študije o pasmi Akite na Japonskem med drugim omenil tudi Hachikovo zgodbo, ki je pristala tudi na straneh največjega japonskega časopisa Asahi Shimbun. Hachiko je nemudoma postal svetovna senzacija; navdihujoč simbol zvestobe, heroj vsake japonske družine in idol otrok po vsem svetu, ki so se preko njega učili splošnih življenjskih vrednot. Ljudje iz vse Japonske so prihajali pozdravljat Hachita, ga hranili in in se z njim družili. Kmalu je prerastel status še enega pasjega zvezdnika in postal narodni heroj, kateremu so v čast postavljali celo kipe, njegova prepoznavnost pa je tudi pripomogla k boljši ozaveščenosti javnosti o ogroženi vrsti pasme Akita, katere pripadnikov je bilo na japonskem zgolj trideset.

Hachiko se je pridružil svojemu gospodarju 8. marca 1935, star 11 let. Njegovo truplo so našli na ulici v bližini železniške postaje in ga pokopali poleg Uenotovega groba. Po smrti je Hachiko iz zvezde prerastel v legendo; vsako leto 8. marca se japonska javnost s posebnimi slovestnostmi pokloni zvestemu psu, po Hachiku pa so med drugim poimenovali posebno linijo minibusov in pesmi. In letos, ko mineva okroglih sto let od rojstva Hachika, njegova zvestoba gospodarju in ljubezen predstavljata navdih mnogim generacijam po vsem svetu, hkrati pa bi pripomnili, da bi se njegovih lastnosti nalezel tudi kakšen predstavnik človeške vrste.