Posebne kategorije | RAZGLEDANO

Eden od najbolj slovitih citatov italijanskega pesnika Danteja je: “O, vi, ki vstopate, vsak up pustite.” Ta citat bi lahko uporabili tudi kot primeren opis vzdušja, ki zaznamuje kultno HBO-jeve nadaljevanko Oz, ki gledalcu odpre vrata v svet za zidovi strogo varovanega zapora Oswald, natančneje poskusnega oddelka Emerald City, kjer se zaporniki iz različnih rasnih in socialnih skupin zapletajo v pereče medsebojne konflikte, hkrati pa vsak izmed njih poskuša preživeti jekleni zaporniški režim, ki pogosto spominja na krvav boj za preživetje. Serija spremlja več likov, ki se na tak ali drugačen način prebijajo skozi vsakdanjik za zidovi kaznilnice, pri tem pa ne manjka prizorov brutalnega nasilja, eksplicitne moške golote in ostalih obscenosti, ob katerih se bo gledalcu večkrat naježila koža. Oz je celo za današnje standarde potrpežljivosti zelo provokativna serija, saj se ne sramuje svoje eksplotacijskosti in več kot očitno uporabja samoironijo, katere namen je posmehovanje lastnim ekscesom, ki jih je v šestih sezonah nikakor ne primanjkuje. Navkljub (namerni) cenenosti, absurdnemu občutku za realizem in pogostemu zatekanju k šokom pa je Oz nevarno zasvoljiva serija, še posebej zaradi zanimivih – pa četudi osebnostno odvratnih – likov, ki so podkrepljeni s fenomenalnim igralskim ansamblom, kjer med drugim prednjačijo J.K. Simmons, Lee Tergesen, Dean Winters in Ernie Hudson. Povrhu tega pa je seriji treba priznati, da pod fasado neprestanih šokov in nonšalantnega razbijanja tabu tem skriva ostre družbene in politične komentarje, ki se dotikajo rasizma, korupcije, tolerance do nasilja, obsedenosti z zvezdništvom ali pa preprostih ljubezenskih brodolomov. Na nek simboličen način bi lahko rekli, da Oz ni zgolj nadaljevanka o zaporu, ampak tudi o zaporu v vseh nas; je tesnobna in klavstrofobilčna refleksija teme, ki je tokrat izražena na najbolj ekstremne načine. Ena od najbolj provokativnih in morbidno privlačnih televizijskih nadaljevank vseh časov.

Poznan je bil kot vzdevku občutljivi velikan. Kot človek, ki je na odru izgledal zlovešče zaradi svojega mrkega pogleda in višine več kot dveh metrov. Kot človek, ki je bil srečen takrat, ko je lahko svojo nesrečo izražal skozi glasbo. Vse to in še več je bil Peter Steele, frontman popularne goth metal zasedbe Type O Negative, s katero je nastopal več kot 20 let in izdal sedem studijskih albumov. Zasebno je bil poznan kot zabaven in ustrežljiv človek, ki pa je žal bolehal za klinično depresijo, bipolarno motnjo in strahom pred nastopanjem, katerega je skušal ublažiti z uživanjem alkohola in mamil. Vse to je žal zahtevalo previsok davek in Steele je leta 2010 umrl, star komaj 48 let.

Steele se je rodil 4. januarja 1962 v Brooklynu v katoliški družini, čeprav je bil večino svojega življenja ateist. Kitaro je začel igrati pri 12. letih in leta 1979 ustanovil svoj prvi heavy metal bend Fallout, ki pa je razpadel tri leta kasneje. Isto usodo je doletela njegova druga, trash metal skupina Carnivore, ki je razpadla leta 1988, nekaj mesecev kasneje pa se je s skupino bližnjih prijateljev znašel v Type O Negative, vse ostalo pa je zgodovina. Kolektiv je s prepoznavnim Steelovim vokalom, izrazito mračnimi (in pogosto črnohumornimi) besedili o smrti in depresiji ter unikatnim zvokom melodičnega goth metala požel mnogo uspehov, obenem pa je Steele končno našel ventil za sproščanje negativnih občutkov. Sam je večkrat priznal, da se že celo življenje spopada z depresijo, obenem pa se je zavedal tega, da čuti ljubezen do vsega obstojočega, še posebej do svojih oboževalcev, s katerimi lahko deli svojo intimno bolečino. In če boste kdaj vzeli v roke katerega od ploščkov TON, vam bo jasno, kam pes taco moli; Steele je imel talent, da je skozi opisovanja grozljivih občutkov osamljenosti, tesnobe, strahu in zavrženosti uspel poslušalca dvigniti na noge in mu ponuditi nekakšno oporo, ne da bi ga pri tem še dodatno zamoril ali pa celo spravil ob živčni zlom. Steele je svojo tesnobnost “zdravil” tudi z branjem znanstvene literature, ukvarjal pa se je tudi z arhitekturo in mehanizacijo vozil. Tremo pred nastopanjem je skušal odpraviti z golim poziranjem za revijo Playgirl, nastopil pa je tudi v šovih legendarnih Ricki Lake, Jerryja Springerja in Howarda Sterna.

Uspehi na kariernem področju pa očitno niso bili kos Steelovi poglobljeni osebni stiski, ki je zahtevala zdravljenje odvisnosti od alkohola in kokaina, leta 2005 pa je za nekaj časa preprosto izginil v neznano. Kasneje je priznal, da se je zdravil v psihiatrični bolnišnici zaradi paranoje, katero naj bi povzročalo redno jemanje nezdravih substanc. Dve leti kasneje se je Steele s skupino vrnil na sceno in posnel zadnji album Dead Again, med pripravami na novo ploščo pa ga je nažalost prehitela smrt. 14. aprila 2010 je svet pretresla novica, da je zaradi srčnega zastoja Steele preminul, kmalu zatem pa so preostali člani skupine TOP razglasili uradni razhod.

V izjavi za javnost so povedali tisto, kar naj služi kot zaključek k temu pisanju: “Tudi če bi našli nekoga, ki bi lahko nadomestil Petra, ne bi bilo smisla. Brez Petra ni Type O Negative.”