Marsikdo je z začetkom letošnje jeseni opazil množično navdušenje nad fenomenom, imenovanim Squid Game. Južnokorejska akcijska srhljivka v devetih delih, ki je nastala pod okriljem Netflixa, je v slabem mesecu dni postala ena najbolj gledanih serij vseh časov, hkrati pa je dvignila ogromno prahu zaradi številnih prizorov brutalnega nasilja in koncepta smrtonosnih iger, katere bi lahko oponašali mlajši gledalci. Serija se vrti okoli skupine posameznikov, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov znajdejo v težkih finančnih stiskah, zato se udeležijo skrivnostnega tekmovanja v za odrasle prirejenih (in kakopak nevarnih) otroških igrah. Med 456. tekmovalci bo zmagovalec samo eden, ki bo domov odnesel glavno nagrado; 45 milijonov jenov. Verjetno ni treba pošteno napenjati možganov, da bi ugotovili, kakšno vizijo s seboj prinaša ustvarjalec serije Hwang Dong-hyuk; preko tekmovanja, v katerem so se ljudje za denar pripravljeni pobiti med seboj, se na metaforični ravni prikaže ponižujoč, okruten in nečloveški boj za preživetje neprivilegiranih revnejših slojev ter na drugi strani dekadentno mentaliteto elite, ki v prelivanju krvi vidi sredstvo za dosego množičnega orgazma. Tekmovanja, katera poganja pohlep in v podzavesti skrito človeško zlo, v svetu filma in serij že lep čas ne predstavljajo novosti (Battle Royale, Hostel in npr. franšiza The Hunger Games so tovrstne teme raziskovali že pred desetletji) in Squid Game resda obdela mnoge že videne razsežnosti nastalega konflikta, hkrati pa ponudi tudi kakšno provokativno idejo kot npr. dejstvo, da nihče od udeležencev ni prisiljen k sodelovanju na tekmovanju, ampak se vanj vključi prostovoljno, kar še bolj izpostavi avtodestruktivni eksistencialni položaj revnejših slojev, ki med bitko za smrt in krutim bojem za vsakdanji kruh ne opazi nobene razlike. A eden od razlogov, da je serija tako hitro obnorela občinstvo, je ta, da je izredno zasvoljiva in gledalca hudobno sili do tega, da jo pogleda v enem kosu; razlog za takšen rezultat tiči v privlačni galeriji likov, odličnih igralskih predstavah, prefinjeni mešanici nasilne teatralnosti, emocionalnosti in bizarnega črnega humorja ter številnih nepredvidljivih zasukih, ob katerih se gledalec nikoli ne dolgočasi. Končni rezultat je serija, ki na površini resda ponuja orgijo krvi in nasilja, toda v svojem bistvu skriva pretresljivo sporočilo o vse večjem prepadu med družbenimi sloji in strašljivi moči denarja nad človekovim dostojanstvom.

Mike Flenegan je poleg Jordana Peela, Roberta Eggersa in Ari Asterja eden od najbolj unikatnih, drznih in provokativnih ustvarjalcev grozljivk ta hip, ki oboževalce žanra ne želi zgolj dobro prestrašiti, ampak jih tudi nagovoriti s perečimi in občutljivimi problematikami ter vzpodbuditi k intenzivnemu razmišljanju. Flanegan je zadnja leta sicer bolj dejaven znotraj televizijske medija, saj je za ponudnika pretočnih vsebin Netflix posnel že dve odlični, kompleksni in ambiciozni nadnaravni miniseriji The Haunting of Hill House in The Haunting of Bly Manor, tema pa se je letos pridružila še tretja; Midnight Mass bi lahko površno označili za simbiozo folk grozljivke, okultnega trilerja in družinske drame, vendar je to zgolj delček vsega, kar sedemdelna miniserija dejansko ponuja. Dogajanje je umeščeno na odmaknjeni otok, kamor nekega dne prispe mlad karizmatični duhovnik Paul Hill z nepojasnjenimi zdravilnimi močmi, zaradi katerih začne otoška skupnost doživljati serijo nenavadnih čudežev ter zloveščih preroških znamenj, kmalu pa postane jasno, da se za vsemi dogodki skriva nekaj grozljivega. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Midnight Mass Flaneganov daleč najbolj osebni in ambiciozen projekt doslej, zaradi česar pa zna miniserija pri nekaterih gledalcih zbujati mešane občutke. Flanegan se v svojem značilnem slogu počasnega tempa, obilice dialogov z izrazito filozofsko in teološko obarvano vsebino ter subtilnih načinov strašenja tokrat loteva problematike verskega fanatizma, posledic vojne proti terorizmu ter razkritja tanke meje med verovanjem in nasilno okultnostjo, hkrati pa se dotakne tudi bolj osebnih oz. intimnih tem kot so vloga vere v človekovem življenju, odpuščanje in prebolevanje. Miniserija se izkaže z majhno, vendar zanimivo galerijo všečnih likov (še posebej izstopata Hamish Linklater kot duhovnik Paul ter Samantha Sloyan kot njegova pasivno agresivna desna roka), nevsiljivega pristopa do obravnave omenjenih problematik, čudovito vizualno podobo ter sicer redkih, vendar toliko bolj zastrašujočih prizorov, s katerimi Flanegan znova dokaže, da zna gledalca še vedno pošteno stresti do kosti. A kot je bilo že omenjeno; Midnight Mass je miniserija, ki od gledalca zahteva ogromno pozornosti in predvsem potrpežljivosti, kar je vedno tvegan podvig in s tega vidika izdelek ne bo vsakomur zlezel pod kožo. Flanegan namreč ogromno časa nameni več minut trajajočim dialogom in globokim razpravam, ki presežejo naravo vsakdanjih pogovorov, zaradi česar se bo marsikateri gledalec začel dolgočasiti ali pa bo nekje na polovici nad miniserijo celo obupal. A tisto, kar je najbolj pomembno, je to, da Midnight Mass bogato nagradi gledalčevo potrpljenje in ga sčasoma pripelje do enega najbolj tragičnih, ganljivih in poetičnih epilogov v zgodovini televizije. In poplačan trud je še vedno znak kvalitetnega umetniškega dela.