Zgolj hiter pregled skozi najbolj priljubljene TV kriminalke zadnjih let daje vedeti, da gledalec vse bolj kot klasični lov na morilca / zločinca zanima predvsem to, kako zavožen, izgubljen, impulziven in eksistencialno porušen je tisti, za katerega v tem žanru navijamo. Ni naključje, da imamo gledalci po vsem svetu radi npr. Nesbojevega policijskega inšpektorja Harryja Hola, ki ima bolj razmetano in obremenjeno glavo kot tisti, katere skuša spraviti za zapahe. Takšen model detektivov je v krimičih dandanes prisoten vsepovsod in na prvi pogled se zdi, da se Mare of Easttown oklepa ravno tega žanrskega “klišeja”, saj je naslovna junakinja detektivka z vse prej kot urejeno zasebnostjo; preboleva samomor sina odvisnika, živi z nergavo in ekscentrično mamo, njen bivši mož se namerava znova poročiti, bori se za skrbništvo nad vnukom, ki ga želi vzeti nazaj njegova biološka mati, sicer punca umrlega sina, povrhu tega pa mora še prenašati pubertetniške izpade njene sicer inteligentne hčerke, ki se zaplete v težavno lezbično razmerje med dvema vrstnicama. Ko mesto Easttown pretrese odkritje trupla najstnice, ki je umrla nasilne smrti, Mare prevzame primer in kmalu ugotovi dvoje; da je njena smrt tesno povezana s skrivnostnim izginotjem najstnice leto dni prej in da navidez dolgočasno mestece v sebi čuva mnoge neprijetne skrivnosti, neposredno povezane tudi z Mare in njeno družino. Za 7 – delno miniserijo Mare of Easttown se zdi, da ima (pre)visoke ambicije, saj prepleta elemente temačnega kriminalnega trilerja z družinsko dramo in celo črno komedijo, njeno bistvo pa predstavlja psihološki portret glavne junakinje, katero odlično upodobi Kate Winslet, ki znova dokaže, da je ena najboljših igralk ta hip tako na malih kot velikih ekranih. Njen lik Mare je kompleksen, vendar neverjetno življenjski, saj tega pestijo težave, s katerimi se lahko identificira marsikateri gledalec. Nič slabša ni preostala igralska zasedba, ki zahvaljujoč močnemu scenariju in duhovitim dialogom, pomaga ustvariti realističen svet, kjer ni prostora za melodramo in sentimentalnost. Mare of Easttown se sicer poslužuje že videnega koncepta “malega mesta z velikimi skrivnostmi”, kar pa sploh ni moteče, saj miniserija v 7 delih uspe ves čas obdržati gledalčevo pozornost, ga stiskati v močni napetosti ter hkrati tudi zabavati. Zgodba se razvija z ravno pravšnjim tempom, da serija ni nikoli preveč razvlečena ali prehitro končana, številni nepričakovani preobrati pa delujejo bolj ali manj prepričljivo in gledalca vzpodbudijo, da se z lahkoto prebijajo skozi posamezne epizode. Mare of Easttown morebiti ni najbolj izvirna miniserija, vendar pa že znanim konfliktom vlije toliko energije in globine, da se ji je preprosto nemogoče upreti.

Friends je verjetno ena redkih, če ne celo edina serija iz devetdesetih, ki je tudi po več kot 17 letih še vedno izredno priljubljena med gledalci po vsem svetu, zato ni presenetljivo, da je novica o vnovičnem srečanju igralske zasedbe povzročila pravo evforijo. Jennifer Aniston, Courtney Cox, Lisa Kudrow, Matthew Perry, Matt LeBlanc in David Schwimmer so se tako letos združili za posebno epizodo, ki sicer ni klasično igrano nadaljevanje serije, ampak mešanica pogovornega šova in dokumentarca, ki ponuja tudi vpogled v nastajanje humoreske z obveznimi andekdotami, nostalgičnimi obujanji spominov in novimi uprizoritvami nekaterih najbolj ikoničnih trenutkov serije. Glede na to, da so igralci že večkrat poudarili, da nimajo interesa po vnovični obuditvi serije, se zdi format komičnega dokumentarca razumljiv, vendar pa bi znal marsikaterega oboževalca tudi razočarati, še posebej zaradi dveh neprijetnih spoznanj. Prvi je ta, da z vidika dokumentarca omenjeni reunion ne prikaže oz. pove ničesar novega; o seriji Friends je bilo napisanega in posnetega že toliko, da je težko odkrivati toplo vodo, toda tokrat se zdi, da se ustvarjalci niti ne trudijo, da bi ustvarili kaj več kot nostalgično zasebno žurko osrednjih igralcev, ki so pri podajanju anekdot pogosto precej skopi (z izjemo LeBlanca) in ne sežejo dlje od konstantnega ponavljanja, kako jim je bilo lepo snemati serijo (ali ni to že samo po sebi jasno?). Drugi velik problem pa je ta, da oddaja medse povabi številne zvezdnike, za katere bi bilo bolje, če jih tam sploh ne bi bilo; še posebej slabo se odreže voditelj James Corden, ki igralcem postavlja verjetno najbolj nenavdihnjena in suhoparna vprašanja, ki si jih lahko človek zamisli, še bolj pa je nadležen s svojo teatralno priliznjenostjo, ki večkrat izpade neiskreno in pokroviteljsko. Prav tako ni jasno, kaj v oddaji počnejo David Beckham, Justin Bieber, Care Delevingne in južnokorejski boy band BTS, ki so zgolj oboževalci serije in… popolnoma nič drugega. Priznati je treba, da je sicer očarljivo videti staro ekipo, ki se po več kot 17. letih znova zbere na kupu in obuja spomine, prav tako pa je težko upreti nostalgičnemu šarmu, ki ga oddaja ponuja, toda vseeno se Friends: The Reunion zdi rahla potrata časa. Oboževalci serije bodo verjetno uživali, kar pa je konec koncev tudi zelo pomembno.