Četudi so miti o serijskih morilcih nevidni (a hkrati nepogrešljivi) del naše kolektivne popkulkturne zavesti, so se le redki uspeli “pohvaliti” s takšnim zvezdniškim statusom, kot ga je užival Ted Bundy. Bundy, navzven kultiviran, razgledan in šarmanten možakar, ki je želel študirati pravo in postati odvetnik, navznoter pa sadistični in egoistični psihopat z željo po strastnem prizadejanju bolečine ljudem. Med letoma 1974 in 1978 je brutalno umoril več kot 30 žensk (vsaj uradno, saj resnično število njegovih žrtev ni znano), na svojih žrtvah med drugim prakticiral tudi kanibalizem in nekrofilijo, njegovi pogosti morilski pohodi in že kar absurdno uspešna izmikanja oblastem pa so pošteno pretresli ameriško javnost in za vedno spremenila svoje poglede na serijske morilce. Zato ne preseneča, da je bilo o Bundyju posnetih ogromno filmov, saj njegova persona uglajene pošasti ljudi po vsem svetu enako močno odbija kot tudi fascinira. Conversations with the Killer: The Ted Bundy Tapes je štiridelni dokumentarec, ki kronološko naniza Bundyjevo obdobje morilskega terorja, četudi se osredotoča na nekatere odlomke iz njegovega otroštva in zadnjih let življenja, ko je v zaporu čakal na izvršitev smrtne kazni. Za rešetkami je s Stephenom Michaudom posnel za več kot 100 ur audio monologov, ki so vkomponirani v tradicionalno pripovedno nit pričujočega dokumentarca in ponujajo Bundyjevo avtorefleksijo lastnih zločinov in medijske slave, katere je bil deležen pred in po policijski aretaciji. Dokumentarec kot celota ponuja informativno, živahno in razgibano retrospektivo vse prej kot dolgočasnega življenja sprevrženega serijskega morilca, ki je hitro menjaval razpoloženja, anarhistično poplesaval na meji med aroganco in karizmo (kar je razvidno še posebej na njegovih medijsko odmevnih sojenjih) ter obsesivno manipuliral z ljudmi okoli sebe do te mere, da večina ni znala odgovoriti na vprašanje, kdo sploh je Ted Bundy. Ali to uspe vsaj epskemu dokumentarcu Joeja Berlingerja? Da in ne. Verjetno največja težava dokumentarca je ta, da v osnovi ne prikaže ali pove ničesar novega oz. ničesar, kar ne bi gledalec uspel prebrati v številnih knjigah o Bundyjevmu življenju, zato bodo le redki trenutki, ko bo gledalec deležen kakšnega presenečenja ali šoka. A po drugi strani je bilo Bundyjevo življenje pogosto živ cirkus, ki kar kliče po adaptacijah na velika in mala platna, skoraj nemogoče pa je iz ponujenega materiala narediti nekaj medlega in dolgočasnega. Conversations with the Killer: The Ted Bundy Tapes tistim, ki so že podrobneje seznanjeni z Bundyjem, ne bo predstavil ničesar bistveno novega, je pa navkljub temu spretno sestavljen dokumentarec, ob katerem štiri ure minejo, kot bi mignil.

Na prvi pogled se zdi, da legendarna britanska humoreska Allo Allo! ne obeta materiala za dobro zabavo; serija se namreč odvija za časa 2. svetovne vojne v majhni francoski vasici Nouvion, kjer je lokalni gostilničar Rene razklan med ponižnim služenjem okupatorski vojski ter podtalnim delovanjem za odporniško gibanje. Toda če vzamemo v zakup, da so nacisti oportunistični tepci, ki večino časa preživijo v Renejevi gostilni kot pa na bojišču in da se odporniško gibanje poslužuje najbolj absurdnih načrtov za sabotažo nacistične prevlade, je takoj jasno, zakaj se Allo Allo! uvršča med verjetno najboljše situacijske komedije vseh časov. Izstopa že bogata galerija ekscentričnih likov z značilnimi hibami; gostilničar Rene je oportunistični babjek, njegova žena Edith je pevka, ki ne zna peti, natakarica Yvette naskrivaj ljubimka z Renejem, lokalni pogrebnik Alfonse rad pogleda za mladimi dekleti, četudi ga pogosto izda srce, zlovešči (in šepajoči) gestapovec Herr Flick večino dni preždi v svojem skrivnem bunkerju, za katerega pa vsi v Nouvionu vedo, kje se nahaja, tankist Gruber je umetniško nadarjeni homoseksualec, ki sovraži nasilje, za polkovnika von Strohma pa se zdi, da ga bolj kot vojska zanimajo ženske in spletkarjenje proti lastnim ljudem. Vsi ti liki so še danes globoko zasidrani v srca sodobne popkulture in so praktično ponarodeli, tudi po zaslugi spretno spisanih dialogov, nepozabnih enovrstičnic ter kakopak odličnih igralskih predstav, ki ohranjajo idealno ravnotežje med teatralnostjo in melodramo. A glavna odlika humoreske Allo Allo! je v tem, da je navkljub pogosto absurdnim zapletom ter že kar nadrealnim dogajanjem zamišljena kot oda človeškim hibam kot so oportunizem, pohlep in spletkarjenje, hkrati pa serija najde dovolj časa, da se roga norosti vojne ter nesmiselnosti ideološkega obračunavanja, še posebej preko spoznanja, da nastopajoče like ni mogoče zreducirati na dobre in slabe in da so praktično vsi usmerjeni k istemu cilju; preživeti vojno in poskrbeti zase. Četudi serija na trenutke s svojo absurdnostjo nekoliko pretirava in včasih nekatere like naredi preveč zlobne (še posebej Reneja), je Allo Allo še danes za počit smešna komedija zmešnjav, ki je za vedno spremenila zgodovino humorja.