Potem ko je domača kriminalna nadaljevanka Jezero postala (ne)pričakovana uspešnica, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bomo deležni novega slovenskega krimiča in na to očitno ni bilo potrebno čakati dolgo. Primeri inšpektorja Vrenka so za razliko od z duhom temačnega skandinavskega noira zaznamovanim Jezerom bistveno bolj klasična TV detektivka, postavljena v pretežno urbano okolje štajerske prestolnice, kjer naslovni junak, osamljeni in inteligentni policijski inšpektor Vrenko (Dario Varga) poleg reševanja zločinov poskuša držati nad vodo svoje zasebno življenje, v katerem pomembni vlogi odigrata ostareli oče (Janez Hočevar) in simpatijo v obliki prikupine lastnice lokalnega jazz kluba (Katarina Čas). V prvih dveh epizodah, združenih pod naslovom Zlatovranka, Vrenko preiskuje okoliščine domnevnega samomora uglednega zdravnika v elitni soseski, kjer se umazane skrivnosti stanovalcev nabirajo hitreje kot perilo. Kot že rečeno, se prvi dve epizodi odvijeta v tradicionalnem duhu TV krimičev tipa Poirot in Murder, She Wrote; četudi smo deležni nemalega številka privlačnih panoramskih posnetkov Maribora in njegove okolice, je pričujoča serija bolj osredotočena na dialoge in interakcije med liki, tako da bi se zgodba lahko odvijala kjerkoli. Mnoge je zmotila tudi odsotnost štajerskega narečja (temu so se ustvarjalci bojda izognili, ker bi štajerščina v seriji resnejšega formata zvenela preveč komično, kar je sicer razumljiv argument) in grenko spoznanje, da serija nikoli ne izkoristi okolja, v katerem se liki nahajajo. To pa je tudi edina večja napaka sicer kompetentno izpeljane kriminalke, ki v prvi epizodi predstavi majhno galerijo zanimivih likov oz. stanovalcev bloka, kjer se zgodi samomor ozdravnika, igralski trojec Varga, Lotos Šparovec in Jurij Drevenšek pa so kot policijski trio simpatični in med njimi vlada dobra kemija. Z vidika razvoja kriminalke je Zlatovranka boljša v prvi kot drugi epizodi, saj se v slednji celotno dogajanje zaključi zelo na hitro in nekoliko antiklimatsko. Prvi primer inšpektorja Vrenka tako ne postreže z vidnejšimi presežki, je pa vzpodbuden začetek (upajmo) nečesa večjega.

Netflixova miniserija The Queen’s Gambit, ki je letošnjo jesen nepričakovano osvojila občinstvo po vsem svetu, si zastavi izredno težavno nalogo; kako posneti zabavno, gledljivo in zanimivo serijo o igranju šaha? Šah je namreč v prvi vrsti miselna igra, ki zahteva ogromno koncentracije, psihološke pripravljenosti ter potrpežljivega čakanja na pravo potezo, s katero bi nasprotniku zadal poslednji (mentalni) udarec. Z drugimi besedami; šah je igra, katero je težko uporabiti za osrednji motiv nečesa, kar bi zbudilo interes širše javnosti, ki z igro ni seznanjena in ji je celo dolgočasna. Ravno zaradi specifičnosti sveta, kateremu omenjena igra pripada, je toliko bolj občudovanja vredno, da The Queen’s Gambit uspe igranje šaha predstaviti na tak način, da se gledalcu večkrat zazdi, da je pristal sredi napetega psihološkega trilerja o malih vojnah močnih umov, ki se venomer sprehajajo po tanki meji med genialnostjo in norostjo. Eden od teh umov je tudi glavna junakinja serije, introvertirana in ekscentrična Beth Harmon; gledalci je spremljamo skozi razburkana 50. in 60. leta minulega stoletja, ko se Beth iz sramežljive sirote spremeni v briljantno šahistko, ki povzroči orkan razburjenja v javnosti, saj šah velja za izrazito moško igro. Četudi se serija posveča svetu šaha, to ni edina tematika, s katero se ukvarja, saj The Queen’s Gambit služi kot enako duhovit in tragičen prikaz vzpona in padca nore genialke, ki z beleženjem uspehov na poklicnem področju začne kmalu doživljati številne ovire na zasebnem; od alkoholizma, odvisnosti od pomirjeval, nezmožnosti ohranjanja romantičnih zvez pa vse do strahu pred odraščanjem in z njim povezanim prevzemanjem odgovornosti za svoja nepremišljena dejanja. S tega vidika je serija precej konvencionalna in ne ponudi ničesar bistveno novega, njeno poudarjanje kritičnega sporočila o težavnem položaju ženske, ki se mora dokazovati v moškem svetu, pa prav tako že dolgo časa ne predstavlja novosti tako na malih kot velikih ekranih. Prav tako se serija znajde na najbolj spolzkih tleh, ko skuša biti enako zanimiva pri prikazu kariernega in zasebnega življenja Harmonove, saj je prvo bistveno bolj zanimiv in razvit kot drugo (npr. Bethin alkoholizem se pojavi od dobesedno nikjer, lik njene krušne matere, ki naj bi igral pomembno vlogo v njenem življenju, pa prav tako ne pusti globjega vtisa pri gledalcu). A četudi serija v nas prebuja občutek nečesa že videnega, to ne pomeni, da je slaba. Ravno nasprotno; The Queen’s Gambit je zabavna serija, ki širšemu občinstvu brez večjih težav predstavi kompleksni svet igranja šaha, kar je že samo po sebi velik dosežek. K dobremu vtisu prispevajo še barvit soundtrack, vzdušna obuditev mode in duha 50. in 60. let ter fenomenalna igra Anye Taylor-Joy, ki gledalca očara s svojo bizarno eleganco, hladnokrvnostjo ter zadržanim seksapilom. Če potegnemo črto; pričujoča miniserija ni noben presežek, je pa še vedno zabavno in živahno razvedrilo, ki bo gledalcu tudi navdušilo za igranje šaha. In kot že rečeno; že to je samo po sebi velik dosežek.