Antologijska nadaljevanka Fargo, ki jo lahko brez dvoma uvrščamo med vrhunce televizijske ponudbe, se je letos vrnila na male zaslone s svojo četrto sezono, ki hkrati predstavlja precejšen odmik od tistega, kar je serija ponujala v svojih prejšnjih sezonah. Odločitev je po svoje smiselna, saj je sicer povsem spodobna tretja sezona že kazala znake kreativne ujetosti v ponavljajoče vzorce, zato je bila potrebna sprememba. Četrti Fargo tako ne sledi zapletu tipa “zločin v majhnem mestu”, ampak namesto tega ustvari gangsterski ep, nekakšen poklon filmom bratov Coen kot so Miller’s Crossing in No Country for old Men, hkrati pa načenja večno aktualne problematike rasne segregacije, bojev med družbenimi razredi in simbolno (ter večplastno) vlogo družine, ki hkrati predstavlja upanje ter pogubo. Četrto poglavje je postavljeno v Kansas City leta 1950, ko se za prevlado nad mestom borita dve kriminalni združbi; na eni strani temnopolti migranti pod vodstvom Cannona (nepričakovano prepričljiv Chris Rock) ter na drugi italoameriška mafija s precej konfuznim vodstvom, ki cepa hitreje kot muhe. Četrti Fargo je – kot že rečeno – zamišljen kot gangsterski ep, ki se po stilu in tonu distancira od preverjene formule prejšnjih sezon; ozračje je bistveno bolj temačne, humorja je manj kot sicer, novost pa predstavlja močan družbeni komentar na temo rasizma in migracij (kar je nasploh zelo vroča debata po vsem svetu). A naj vas te spremembe ne skrbijo preveč, saj scenarist in ustvarjalec Noah Hawley še vedno ohrani “fargovsko” formulo črnega humorja, absurdnosti in ekscentričnih likov, le da so slednji tokrat še za odtenek bolj odvratni. Verjetno bo sprememba ozračja mnoge zmotila in zna se zgoditi, da bo prvih nekaj epizod delovalo nekoliko zbeganih, toda moje malenkosti to ni preveč motilo. Ravno nasprotno; Fargo v svoji četrti sezoni s spremenjeno formulo znova deluje osvežujoče, dinamično in kreativno bogato, k odličnemu rezultatu pa pripomore še izvrstna igralska zasedba, glasba, živahno dogajanje in vse tisto, kar je prejšnje sezone dvigalo nad raven povprečne televizijske ponudbe. Zato že potrpežljivo čakamo na peto poglavje črne komedije nasilja, krvi, zmešnjav in pristne človeške neumnosti.

Mike Flanagan je v zadnjih letih postal eden od t.i. “kraljev filmske groze”, saj je s svojimi pogosto nadnaravnimi / psihološkimi trilerji uspešno prestrašil gledalce tako velikih kot malih ekranov. In preko slednjih je presenetil dve leti nazaj z 10 – delno epsko nadaljevanko The Haunting of Hill House, ki je bila v mnogih pogledih zadetek v polno; postregla je s čustveno in kompleksno dramo o disfunkcionalni družini, katere življenje se obrne na glavo med sicer kratkotrajnim bivanjem v skrivnostni vili. Nadaljevanka je uspela gledalce ganiti in pošteno prestrašiti, zato je bila letošnja Flanaganova vrnitev na Netflix še toliko bolj vznemirljiva in polna visokih pričakovanj. A namesto nadaljevanja obstoječe zgodbe (če smo iskreni, se je ta čisto lepo sklenila) smo gledalci deležne popolnoma nove pripovedi z novimi liki (z igralci, ki so sicer nastopali že v prvi sezoni); The Haunting of Bly Manor pripoveduje nenavadno zgodbo o mladi varuški Dani, ki leta 1987 odpotuje v London in sprejme službo čuvanja dveh otrok v odmanjeni podeželski vili Bly. Tam se kmalu po njenem prihodu začnejo odvijati čudaški dogodki, za katerimi stoji vpliv močne nadnaravne sile. The Haunting of Bly Manor se močno naslanja na literarni opus britanskega pisca Henryja Jamesa in predvsem njegovo novelo The Turn of the Screw in ohranja vizualno podobo in vzdušje predhodne serije, a z nekaterimi občutnimi spremembami, ki bodo gledalce najverjetneje razdvojile. Tisti, ki pričakujete hitro in akcijsko naravnano zgodbo, boste razočarani, saj se Flanagan tokrat bistveno bolj osredotoča na zgodbo in odnose med liki kot pa na dostavljanje strašljivih prizorov. To s seboj prinaša tudi močno upočasnjen tempo, ki od gledalca zahteva ogromno potrpežljivosti in zbranosti, saj je zgodba na trenutke zelo zapletena in nakloni zelo malo sledi za boljše razumevanje dogajanja. Ta sprememba moje malenkosti ni preveč motila, saj so nastopajoči liki in njihove osebne zgodbe izredno zanimivi, igralske predstave pa znova prepričljive. Serija je počasna in enigmatična, vendar pa se splača vztrajati do konca (oz. vsaj do zadnjih dveh epizod), saj takrat postane znova strašljiva in še bolj čustvena kot kadarkoli prej. The Haunting of Bly Manor namreč ni toliko zgodba o duhovih, kot je o ljubezni in vseh blagoslovih ter prekletstvih, ki jih prinaša. Kot že rečeno; serija zna biti naporna in (pre)počasna, toda vztrajni boste poplačani za enako mero ganljivosti kot tudi strašljivosti.