Dangerous Liaisons je eden najznamenitejših pisemskih romanov, ki brez dlake na jeziku in z dobršno mero provokativnosti obravnava dekadentno in neodgovorno življenje francoskega plemstva v zadnjih letih pred izbruhom krvave revolucije. Kompleksno ljubezensko zgodbo o spletkah, ljubosumju, pohoti in nenazadnje tudi ljubezni je težko spraviti na velika platna na način, ki bi literarni predlogi bil v ponos, toda režiserju Stephenu Fearsu je to vsekakor uspelo; Dangerous Liaisons je razkošna, nagajiva, rahlo cinična in mestoma brutalno hudobna kostumska erotična drama, ki uspe ohraniti visok nivo sofisticiranosti, ne da bi pri tem žrtvovala satirično ostrino družbenega komentarja, katerega lahko prenesemo tudi v današnje čase. Tako v romanu kot v filmu spremljamo hudobno avanturo markize de Marteuil in njenega nekdanjega ljubimca Valmonta (fenomenalna Glenn Close in John Malkovich); njo zapusti ljubimec, ki se namerava poročiti z mlado devico Cecile, on pa mora slednjo pred poroko razdevičiti in s tem markizinem nekdanjem partnerju prinesti sramoto. Fearsov film nas s potrpežljivim tempom, pikrimi dialogi in odličnimi nastopi bogatega igralskega ansambla pelje skozi krute posledice diaboličnega načrtva glavnih “junakov”, ki sta resda zoprna in sadistično hudobna, vendar ju je hkrati veselje gledati, saj pogosto tekmujeta v tem, kdo bo koga verbalno bolj uničil. Četudi film temelji na dialogih, ni nikoli dolgočasen ali pa pretirano gledališki, hkrati pa najde dovolj časa, da izpostavi težaven položaj žensk in moških konec 18. stoletja in razkrije uničevalne posledice neiskrene ljubezni in nekontroliranega hrepenenja. Dangerous Liaisons je resda film o seksu in pohoti, toda pod njim se skriva odlično odigrana, zagonetna, mestoma zabavna in napeta igra, ki jo zlepa ne boste pozabili. Ena od velikih filmskih klasik 20. stoletja.

Pisatelja Stephena Kinga upravičeno štejemo za mojstra groze in suspenza, vendar pa se je tekom svoje dolgoletne kariere lotil tudi pisanja zgodb, ki so bolj kot na strahu temeljili na emocijah, realizmu in navdihujočih mislih o moči in tudi ranljivosti človekovega duha. Mednje spada tudi epski roman The Green Mile, ki je leta 1999 v režiji Franka Darabonta (ta je zgolj pet let pred tem na velika platna spravil tudi Kingovo kultno arestantsko dramo The Shawnshank Redemption) zaživela tudi v filmski obliki. Več kot tri ure trajajoča fantazijska drama gledalca popelje v 30. leta prejšnjega stoletja in ponudi vpogled v življenja paznikov, katerih edina zadolžitev je skrb za jetnike, obsojene na smrtno kazen. Njihov navidez rutinski in vse prej kot razburljiv vsakdanjik pa na glavo obrne prihod temnopoltega velikana Johna Cofeyja, obtoženega posilstva in umora dveh deklic. Tekom čakanja na izvršitev kazni z električnim stolom se med pazniki in dobrodušnim velikanom s prav posebnimi zdravilnimi sposobnostmi razvije globoko prijateljstvo, s tem pa se tudi pojavi upravičen dvom o njegovi krivdi za omenjeni zločin. The Green Mile je verjetno ena od najbolj ganljivih filmskih adaptacij kateregakoli Kingovega romana, saj nas skozi preprosto zgodbo o ljudeh in njihovih odnosih, ki temeljijo tako na nezaupanju, strahu kot tudi naklonjenosti, znova spomni, kaj je tisto, kar človeka ločuje od živali. Ni presenetljivo, da film še danes mnoge gledalce spravi v jok in to brez odvečne sentimentalnosti ter prisiljenosti, saj nam prepričljivo izriše odnose med glavnimi junaki, tem pa še doda veliko globine in kompleknosti. The Green Mile uspe s pomočjo izvrstne igralske zasedbe (še posebej Michael Clarke Duncan kot Coffey postreže s svojo daleč najbolj ganljivo predstavo v svoji karieri), ravno pravšnjo kombinacija humorja in patosa ter s prefinjenim vrivanjem elementov fantazije, nemudoma postati filmska klasika, ki bo zaradi svojega univerzalnega sporočila ostala večna. In nikar se ne sramujte, če vas film spravi v jok; to je namreč dokaz, da ste človek.