Ozadje dolgo pogrešanega slovenskega filma Mokuš, posnetega po romanu Ferija Lainščka, je morebiti bolj zanimivo kot sam film. Zaradi spora med slovenskim Filmskim skladom in režiserjem Andrejem Mlakarjem je film ob izidu leta 2000 namesto na velikih platnih domačih kinodvoran pristal na sodišču in ostal zaprt v bunkerju več kot šest let. Ko je film naposled prispel na redni spored, pa je šel mimo občinstva tako hitro, da ga je videlo bolj malo ljudi, režiser Mlakar pa je medtem obubožal in se povsem distanciral od kroga domačih filmarjev. Usoda filma je vsekakor tragična; ne glede na končni rezultat je namreč več kot očitno, da je Mlakar v nastajanje vložil ogromno truda in poskušal zgraditi svoj monumentalni epos, nekakšen opus dei, s katerim bi se zapisal med velikane domače sedme umetnosti. Tudi sama zgodba je veličastno zagonetna in cilja na gledalčevo željo po bolj abstraktnem dojemanju vloge sedme umetnosti. V filmu spremljamo grozljivo, groteskno in mistično potovanje duhovnika Urskega (Dario Varga), ki prispe v zakotno vasico Mokuš, da bi tam prenovil napol porušeno cerkev in postal župnik. Toda ob prihodu se Urski zaplete v spor z lokalnim vraževernim prebivalstvom, ki se je že zdavnaj odpovedalo Bogu in ne čuti nobene potrebe, da bi se k njemu vrnilo. Glede na nenavaden status filma se zdi, da je Mokuš morebiti po krivici spregledana mojstrovina ali pa kup smeti, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi ugledale luč sveta. Pa vendar ni ne prvo ne drugo; Mokuš je ambiciozen film, ki drzno preseka meja med žanri fantazijskega trilerja, verske drame in grozljivke ter gledalca posrka v enako temačen, misteriozen kot tudi fascinanten svet. Pristno gotsko vzdušje, zanimiva ruralna mističnost in nekonvencionalni pripovedni tok vsekakor prispevajo k temu, da pričujoči film štrli iz povprečja, žal pa se kmalu izkaže, da režiser Mlakar morebiti ni povsem kos lastnim visokim ambicijam. Film namreč še vedno pestijo pričakovane težave skoraj vsakega slovenskega filma v prvem desetletju samostojne države; pretirano gledališka igra, melodramatična glasba, nezanimivi in slabo razviti liki in predvsem v drugi polovici zbegana pripovedna nit, ki po eni strani pove preveč, hkrati pa premalo. Ne pomaga niti to, da je film dolg skoraj dve uri in da je za vsaj pol ure predolg in napolnjen z dolgočasnimi artističnimi vložki in razlaganjem, ob katerem bo gledalec prej zehal kot pa poskušal izluščiti nek smisel. Mokuš je tako “izgubljeni” slovenski film, ki dokaže, da nekatere zgodbe bolje funkcionirajo v knjižni obliki in da prevelike ambicije lahko resno ogrozijo potenciale, ki jih film nosi s seboj.

Matej Nahtigal in Zoran Benčič sta duet, ki je pred dobrimi štirimi leti prinesel še kako potrebno svežino v slovenski filmski prostor z urbano kriminalko Psi brezčasja. Film sicer ni predstavljal večjega presežka in se je nekoliko prveč zgledoval po klišejih iz žanrsko podobnih čezlužnih izdelkov, je bil pa kompetentno narejen prispevek k razvoju domačega noir filma. Letos sta se Nahtigal kot režiser in Benčič kot scenarist vrnila na “kraj zločina” s kriminalnim trilejem Korporacija, ki se prav tako odvija v podobno temačnem, ciničnem in surovem okolju kot Psi Brezčasja; v filmu spremljamo nekoliko donkihotovsko odisejado policijskega inšpektorja Leona Galla, ki skuša razkriti ozadje sumljivega nakupa zemljišča za gradnjo največjega stavbnega kompleksa v mestu, saj bi s sklenitvijo tega posla porušili barakarsko naselje, v katerem je Leon odraščal. Drugi film navezave Nahtigal – Benčič je vizualno še bolj dodelan kot predhodnik; priča smo atraktivnim širokim planom velikanskega mesta, ki (tako kot naslovna korporacija) neusmiljeno žre svoje prebivalce, dodelanim kadrom z za noir značilnim kolažem senc in svetlobe, za film noir značilnim lokacijam (umazana stanovanja, sive ceste, razkošne vile, zakajeni lokali) ter labirintskemu pripovednemu toku, kjer vse do zadnje sekunde ni povsem jasno, kdo iz ozadja premika vse figure na šahovnici. Scenarist Benčič znova na prepričljiv način razgali svet, v katerem likom preostane zgolj dvoje; ali se podredijo korupciji in nepoštenosti ali pa propadejo / umrejo. V mnogih vidikih je Korporacija viden napredek od predhodnika, čeprav s seboj vleče tudi iste napake; rahlo površinski in enodimenzionalni liki, nekatere nelogičnosti v sami zgodbi, na trenutke štorasti dialogi ter nekonsistenten razvoj zgodbe, ki šele na polovici pridobi na tempu. Kljub kiksom pa je Korporacija izdelek, ob katerem se nam za prihodnost domačega filma noir ni potrebno bati.