Priljubljeni slovenski pisatelj Mate Dolenc je v svojih številnih literarnih delih pogosto nesramežljivo razgaljal svojo strast do domačega morja, ki pa se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Agresivni turizem, naraščujoče gomile plastike v morju in ogroženo povodno življenje so postali del našega krutega vsakdana in Dolenčevo zaskrbljenost nad tem je moč izluščiti tudi v dokumentarnem filmu iOtok, pri katerem je pisatelj sodeloval z Miho Čelarjem, enim od verjetno najbolj dejavnih domačih dokumentaristov. Otožni, zasanjani in poetični film razgali zgodbo o žalostni usodi hrvaškega otoka Biševo, ki je zadnja leta postal tarča nečimrnega turbokapitalističnega turizma, zato se njegovi redki prebivalci prizadevajo za ustanovitev mestnega odbora, ki bi otok zaščitil pred njegovim dokončnim uničenjem. Dokumentarec prepričljivo in natančno izpostavi kontrast med umirjenim ritmom vsakdanjika introvertiranih in tradicionalno usmerjenih otočanov, ki si želijo zgolj v miru živeti ter lokalnimi oblastmi, ki mislijo zgolj na hiter dobiček, ves čas pa se zdi, da sta empatija in razumen dialog potisnjena v ozadje in da je končni razplet zgodbe žal že vnaprej znan. Čelar postreže z nemalo prečudovitih kadrov narave otoka Biševo in nas z beleženjem vsakdana prebivalcev subtilno opomni, kaj vse je ogroženo zaradi človekove želje po zaslužku, k še večjem poetičnem izrazu pa prispevajo Dolenčevi monologi o morju in njegovi vse bolj ranljivi naravi. Sicer je tematsko podobnih dokumentarcev ogromno in iOtok s tega vidika ne razkriva ničesar novega, vendar pa to tudi ni namen izdelka. Namen je gledalca opomniti, kam plove naš nor svet in da človeštvo naravne lepote še vedno jemlje za nekaj, kar mora obstajati iz golega razloga, da prinaša dobiček. Koliko dolgo še?

Preboj je še en prispevek k domačemu žanrskemu filmu, saj gre za prvi partizanski film, posnet v samostojni Sloveniji. Takšne vrste film zahteva ogromno tehnične spretnosti in poznavanja žanrskih pravil, prav tako pa se je ob današnji vroči politični klimi težko izogniti očitkom, da se za partizanstvo zanimajo samo radikalni levičarji, ki želijo predvsem mlade zastrupljati s “komunistično ideologijo”. Preboj ni takšne vrste film; gre za resnično zgodbo o 500. partizanih, ki v zadnjih mesecih vojne na begu pred več kot 12.000 nemškimi vojaki obtičijo na visokogorski planoti Menina planina in so podvrženi hudemu mrazu, lakoti in še posebej padcu morale. In sredi tega nemogočega položaja je komandant Franc Sever Franta prisiljen prevzeti odgovornost za preživele partizane in jih varno pripeljati nazaj v dolino. Kot že rečeno; Preboj ni političen film, ki bi gledalcu vsiljival določeno ideologijo ali pa manipuliral z zgodovinskimi dejstvi, da bi prikazal zgolj eno plat resnice. Gre za preprosto intimno zgodbo o ljudeh, ki morajo preživeti v nemogočih razmerah, pri tem pa se morajo zanašati na mnogo več kot herojske ideale in ideološke floskule. Hkrati je zgodba o preboju na Menini planini simbolični prikaz vseh vrednot partizanskega boja (tovarištvo, zvestoba in požrtvovalnost) in film vse to uspe prikazati na subtilen in nevsiljiv način. A film prepriča tudi s tehničnega vidika; je čudovito posnet, akcijske scene so presenetljivo impresivne in realistične, igra na zelo zadovoljivem nivoju in sami občutki brezizhodnosti ter obupa so dobro zajeti v pogosto hladni in temačni atmosferi. Film ima sicer nekaj napak (Rok Vihar je v vlogi nacista precej karikaturen, na trenutke pa zna zgodba zaviti v območje sentimentalnosti), a nobena ni tako usodna, da bi pokvarila splošni zadovoljiv vtis, ki ga Preboj pusti pri gledalcu. Nenazadnje gre za zgodbo o vrednotah, ki jih ne smemo nikoli pozabiti.