Mike Flanagan je filmar, ki se je s svojimi nizkoproračunskimi biserji (Oculus, Hush, Absentia) prebil med vidnejše kreatorje novodobnih grozljivk, ki uspešno ohranjanjo ravnotežje med komercialno vabljivo vsebino in pristnim avtorskim pečatom. Toda na svoj veliki podvig je še čakal in ga končno dobil z 10 – delno nadaljevanko The Haunting of Hill House, sicer zelo svobodno in modernizirano različico grozljive klasike Shirley Jackson. Serija časovno preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo ter v ospredje postavi disfunkcionalno družino Crain, ki se leta 1992 vseli v prenovljeno skrivnostno vilo na podeželju, vendar temu sledi serija bizarnih dogodkov, ki privedejo do velike tragedije. Mnogo let kasneje člani družine odrastejo in se vsak na svoj način sooča z otroškimi travmami; nekatere premamijo droge, spet drugi so čustveno otopeli, tretji imajo težave v zakonu itd. Nadaljevanka sicer daje veliko poudarka na nadnaravnih elementih, vendar ti služijo kot temelji za prikaz kompleksnih odnosov v družini, ki se mora soočiti ne zgolj z lastno travmatično preteklostjo, ampak tudi z “duhovi” v njih samih. Flanagan mojstrsko pilotira temačno družinsko dramo skozi deset napetih in strašljivih poglavij, pri tem pa mu od vsega najbolj uspejo nemoteni časovni preskoki, ki uspešno tvorijo celoto in zgodbi dodajo skrivnostne kamenčke, ob katerih gledalec pošteno natrenira sive celice. Pomaga tudi dejstvo, da nam nadaljevanka uspe približati glavne like, pa četudi so ti psihično popolnoma sesuti in konfliktni, čustveno moč vsake epizode pa je tako izrazita, da si gledalec ne more pomagati, da ne bi bil ob razpletu vsaj malce solzen. Seveda pa ob vsem ne smemo pozabiti na tisto, kar potrebuje vsaka dobra grozljivka; nadaljevanka je nepričakovano strašljiva in na več mestih pošteno stresne s svojimi temačnimi podobami in morbidno gotsko ikonografijo. The Haunting of Hill House je tako prava poslastica za oboževalce dobrih zgodb o duhovih, ki iščete pravo mesto strahu in pristne človeške drame.
