Parasite (2019)

Rezultat iskanja slik za parasite 2019

Rating: 9 out of 10.

Režiser Bong Joon-ho ima v rodni Južni Koreji enako pomemben status filmarja kot npr. Quentin Tarantino v ZDA in brata Dardenne v Franciji. Po domače povedano; Joon-ho je ime, katerega sloves pušča pri ljubiteljih sedme umetnosti močno spoštovanje, saj je za seboj pustil takšne klasike kot so Memories of Murder, Mother in The Host. Njegovi filmi so bili vedno zaznamovani z bizarnim črnim humorjem in hitrim menjavanjem vzdušja pripovedi, kjer je meja med tragedijo in komedijo praktično nevidna. Ti elementi so prisotni tudi v njegovem najnovejšem filmu, satiričnem trilerju Parasite, ki je med drugim tudi prejel zlato palmo na letošnjem Cannskem filmskem festivalu. Priznanje je več kot zasluženo, saj je Parasite ena najboljših filmskih satir zadnjih let, o kateri lahko čezlužniki samo sanjajo. Zgodba filma se vrti okoli revne družine, ki se s pomočjo laži ter različnih zvijač zaposli pri družini iz višjega družbenega razreda in se hitro privadi na vlogo skritega “parazita”, vendar ne brez usodnih posledic. Joon-ho znova navduši kot samosvoj filmski umetnik, ki izvrstno lovi ravnotežje med komercialnim žanrom ter izvirno poetičnostjo, katera se prikrade v skoraj vsak kader in daje zgodbi še dodatno težo. Z razkrivanjem zapletenih odnosov med glavnimi junaki se Joon-ho na duhovit način loteva izredno občutljive problematike tega, kako višji družbeni sloji vidijo nižje in obratno; “visoki” pri “nižjih” med drugim občutijo nenavaden telesni vonj, medtem ko “nižji” predvidevajo, da lahko zaradi mnogih privilegijev položaj “višjih” zlorabljajo v svoje sebične namene. K temu dodajmo še odlično igro, odbit in prefinjen humor ter verjetno enega najbolj tragikomičnih klimaksov v filmski zgodovini in rezultat tega je Parasite, še ena mojstrovina južnokorejskega vizionarja Joon-hooja.

Kajmak in Marmelada (2003)

1.jpg

Rating: 7 out of 10.

Vince Vogue Anžlovar in Andrej Košak sta bila ena izmed prvih slovenskih režiserjev v samostojni državi, ki sta uspela s svojimi filmi privabiti množice gledalcev, med drugim tudi tiste, ki so se domačega filma povečini izogibali (delno upravičeno). Tretji, ki je za seboj pustil omenjena dva in se nekaj časa kitil s titulo “najbolj gledanega slovenskega filma v samostojni državi”, je bil Branko Đurić – Đuro s komično dramo Kajmak in Marmelada. Đuro je bil do leta 2003, ko je film izšel, že znana osebnost na domači zabavni sceni, saj je v 90. letih obnorel občinstvo s serijo Teater Paradižnik, njegov celovečerni prvenec pa se je dotaknil src z enako zabavno kot bridko ljubezensko zgodbo o brezdelnežu Božu (Đuro) in njegovem potrpežljivem dekletu Špeli (Tanja Ribič), preko katere se ponorčuje iz stereotipov, ki jih imajo južnjaki o Slovencih in seveda obratno. Prednost pričujočega filma je kakopak v tem, da je izredno gledljiv, dinamičen, poln toplega humorja, ki nikoli ne zapade v pretiravanje ali (močno) vulgarnost, poleg tega pa Đuro pusti zgodbi dihati in se je ne brani obarvati z bolj dramatičnimi trenutki. Škoda le, da film postreže s povprečnimi igralskimi kreacijami (Đuro igra samega sebe in tako v vlogo ne vloži veliko napora, Ribičeva pa večino časa deluje kot da bi bila strašansko nervozna), enodimenzionalnimi liki ter nekaterimi povsem nevmesnimi prizori (scena, kjer Ribičeva pokaže svoje oprsje, je tako nenamerno komična, da izpade patetično). Navkljub napakam je Kajmak in Marmelada spodobna zabava, ki za razliko od vulgarščin tipa Pr’ Hostar zna nasmejati gledalca in pri tem ceniti njegovo inteligenco.