Režiser Bong Joon-ho ima v rodni Južni Koreji enako pomemben status filmarja kot npr. Quentin Tarantino v ZDA in brata Dardenne v Franciji. Po domače povedano; Joon-ho je ime, katerega sloves pušča pri ljubiteljih sedme umetnosti močno spoštovanje, saj je za seboj pustil takšne klasike kot so Memories of Murder, Mother in The Host. Njegovi filmi so bili vedno zaznamovani z bizarnim črnim humorjem in hitrim menjavanjem vzdušja pripovedi, kjer je meja med tragedijo in komedijo praktično nevidna. Ti elementi so prisotni tudi v njegovem najnovejšem filmu, satiričnem trilerju Parasite, ki je med drugim tudi prejel zlato palmo na letošnjem Cannskem filmskem festivalu. Priznanje je več kot zasluženo, saj je Parasite ena najboljših filmskih satir zadnjih let, o kateri lahko čezlužniki samo sanjajo. Zgodba filma se vrti okoli revne družine, ki se s pomočjo laži ter različnih zvijač zaposli pri družini iz višjega družbenega razreda in se hitro privadi na vlogo skritega “parazita”, vendar ne brez usodnih posledic. Joon-ho znova navduši kot samosvoj filmski umetnik, ki izvrstno lovi ravnotežje med komercialnim žanrom ter izvirno poetičnostjo, katera se prikrade v skoraj vsak kader in daje zgodbi še dodatno težo. Z razkrivanjem zapletenih odnosov med glavnimi junaki se Joon-ho na duhovit način loteva izredno občutljive problematike tega, kako višji družbeni sloji vidijo nižje in obratno; “visoki” pri “nižjih” med drugim občutijo nenavaden telesni vonj, medtem ko “nižji” predvidevajo, da lahko zaradi mnogih privilegijev položaj “višjih” zlorabljajo v svoje sebične namene. K temu dodajmo še odlično igro, odbit in prefinjen humor ter verjetno enega najbolj tragikomičnih klimaksov v filmski zgodovini in rezultat tega je Parasite, še ena mojstrovina južnokorejskega vizionarja Joon-hooja.