Blackadder (1983-1989)

Rating: 9 out of 10.

V zlatem obdobju britanskih televizijskih humoresk se je serija Blackadder ponašala s sila domiselnim in izvirnim konceptom; postavitev osrednjega lika v štiri obdobja britanske zgodovine, skozi katera se njegova osebnost naravno razvija in spreminja. Govora je o Edmundu Blackadderju (briljantni Rowan Atkinson preden je zaslovel z nemim likom Mr. Beana), zarotniškemu, preračunljivemu in egocentričnem hinavcu, ki ga prvič srečamo v alternativni različici srednjeveške Britanije kot sluzavega sina kralja Riharda IV., tekom preostali sezon pa se Edmundovi potomci (vse kakopak odigra Atkinson) znajdejo v vlogah svetovalca Kraljice Elizabete Prve, zvitega oprode kralja Georga IV in v zadnji sezoni kot poročnika, ujetega med umazanimi obrambnimi jarki prve svetovne vojne. Tisto, kar dela nadaljevanko Blackadder tako posebno, je njen osvežujoč črni humor, ki se ne sramuje biti odvraten, politično nekorekten in na trenutke že kar grotesken (to je še posebej izrazito v prvi sezoni, ki izvrstno lovi ravnotežjem med duhovitim in ogabnim), vendar pa ta nikoli ne zaduši posameznih epizod, ki se ponašajo s pikrimi družbeni komentarji na temo sprevrženosti elit, političnega oportunizma, spletk in drugih norosti, ki jih zaznamuje človeška zgodovina. Da kvaliteta štirih sezon ni nikoli upadla, se je treba zahvaliti predvsem fenomenalno izbranem igralskem ansamblu, kjer poleg Atkinsona blestijo še nekateri najbolj poznani britanski komiki kot so Hugh Laurie, Stephen Fry in Tony Robinson, slednji pa je še posebej imeniten kot Blackadderjev zvesti oproda Baldrick. Pri nadaljevanki je fascinanten tudi naslovni lik Blackadderja, ki se skozi sezone spontano spreminja iz zabitega preračunljivca v inteligentnega cinika, kar je že od nekdaj odlika Atkinsonovega komičnega talenta. Seveda pa ne velja pozabiti dejstva, da je Blackadder postregel z enim najbolj ganljivih in pretresljivih epilogov v zgodovini televizije, kjer je za nekaj minut smeh nadomestil molk oz. opomin na to, kako človeštvo ponavlja svoje napake. Eden od vrhuncev britanske televizijske zabave.

Monsters: The Lyle and Erik Menendez Story (2024)

Rating: 7 out of 10.

20. julija 1993 se je pred očmi svetovne javnosti začel odvijati eden od najbolj odmevnih in kontroverznih sodnih procesov v zgodovini Amerike; na zatožni klopi sta se pojavila brata Lyle in Erik Menendez, obtožena brutalnega umora svojih staršev, katera sta dve leti pred tem ustrelila na njunem domu. Obramba je zagovarjala tezo, da sta brata umorila starša zaradi večletnega trpinčenja in spolnih zlorab, še posebej s strani dominantnega očeta, medtem ko je bilo tožilstvo prepričano, da se je za njunim zločinom skrival preprost moitv; denar. Monsters: The Lyle and Erik Menendez Story, sicer druga sezona antologijske serije Monster, ki je svojo pot začela leta 2022 s prikazom življenja serijskega morilca Jeffreyja Dahmerja, skuša osvetliti različne perspektive, ki so spremljale omenjeni sodni proces in življenja obsojenih bratov, pri tem pa se premeteno ne oklepa zgolj ene resnice. Serija, v kateri v glavnih vlogah blestijo Casper Cooch in Nicolas Alexander Chavez kot brata Menendez ter veterana Javier Bardem in Chloe Sevigny kot Jose in Kitty Menendez, je kot celota zanimiv in hkrati kompleksen prerez ozadja masarka v vili Menendez, kjer ne manjkajo nenavadno mikaven izbor glasbe, eksotična fotografija, idealna kombinacija črnega humorja in tragedije ter nekaj nekonvencionalnih prijemov (peta epizoda je npr. posneta v enem samem neprekinjenem kadru in je hkrati tudi vrhunec miniserije). Takšen pristop uspe odpraviti nekatere pomankljivosti kot so občasno razvlečena zgodba, na trenutke neokusna eksplotacija zločina in nekaj nepotrebnih stranskih likov, ki so v serijo vstavljeni zgolj zaradi dolgočasnega razlaganja vsebine. Monsters: The Lyle and Erik Menendez Story tako ne dosega vrhunskosti prve sezone, vendar še vedno predstavlja kvalitetno televizijsko produkcijo, ki bo zaradi svoje eksplotacijske narave kakopak vedno znova dvigovala prah.