Deseta epizoda nove sezone nadaljevanke Twin Peaks je na informativni ravni precej skopa in marsikateri gledalec bo pomislil, da Lynch zgolj zapravlja naš čas (po svoje je to razumljivo), vendar to ne drži. O sami zgodbi je podanih zgolj nekaj sicer pomembnih informacij; izkaže se, da je nadzor nad stekleno škatlo iz prve epizode odobril zlobni Cooper in najverjetneje z namenom, da bi dobremu Cooperju preprečil enostaven vstop v našo realnost. Gre za izredno zanimiv preobrat v zgodbi. Velja še omeniti nenavaden prizor, ko agent Gordon Cole (Lynch) trči ob srhljivo vizijo Laure Palmer, kar pomeni, da je njen duh še vedno močno živ ne zgolj med prebivalci Twin Peaksa, ampak tudi tistimi, ki so v njeno smrt vpleteni zgolj posredno. Četudi je bil ta vidik zgodbe v nadaljevanki izpostavljen večkrat, je vedno znova fascinantno videti mogočnost Laure Palmer.

Ena od osrednjih tem pričujoče epizode je nasilje, še posebej nad ženskami, ki ga izvaja diabolični Richard Horne, sicer Benjaminov vnuk in (najverjetneje, četudi ni potrjeno) sin Audrey Horne. Med oboževalci je vse pogostejša teorija, da je zlobni Cooper pred odhodom iz bolnišnice v Twin Peaksu posilil nezavestno Audrey in da je Richard v bistvu tudi njegov sin. Ta teorija ni ravno napačna, saj je Richard vedno prikazan kot podivjan in neodgovoren mulc, ki krši zakon, v stanju omame hladnokrvno povozi otroka, izsiljuje lastno družino za denar in pretepe babico, kar je še posebej mučen prizor. Lynch je tiste sorte filmar, ki ne pozna cenzure in noče obrniti kamere stran od grozot, ki jih ženski liki doživljajo. Ne zato, ker bi v njih užival, ampak ker bi z avtocenzuro zgolj zmanjšal ostrino zgodbe, katero želi posredovati.

Edina, ki predstavlja luč upanja v svetu nasilja, je Laura. “Laura je ključ,” dahne bolna Gospa s Hlodom in zdi se, da bo nadaljevanka naslednji teden prešla na novo stopnjo razvoja (morebiti se tudi Cooper prebudi iz svoje navidezne kome?) in postregal s čim oprijemljivejšim kot tokrat. Upajmo.

Po prejšnji sila kriptični in surrealni epizodi se deveto poglavje 3. sezone Twin Peaksa vrača v sedanjost z novimi vprašanji in (redkimi) odgovori. V prejšnji epizodi je Ray ustrelil Cooperja in pobegnil, sedaj pa se slednji vrne na kraj, imenovan Farma, kjer nadaljuje s svojim zloglasnim načrtom. In še več; izkaže se, da je v kontaktu s tajnico Diane, vendar bo njun odnos najverjetneje bolj obrazložen v naslednjih epizodah. Gre pa vsekakor za najbolj fascinantno vprašanje ta hip; na kakšen način in zakaj komunicirata med seboj zlobni Cooper in Diane? Medtem se odisejada z Dougijem nadaljuje in (močno upamo) tudi zaključuje, saj so njegovi redki prebliski na prejšnje življenje vse pogostejši, šale na račun njegove retardiranost pa vse manj posrečene.

Epizoda tudi nameni več časa usodi majorja Briggsa, ki je med drugim poskrbel, da bo njegov sin v roke prejel še eno skrivnostno sporočilo o lokaciji, katero je obiskoval z očetom v mladosti, kjer se naj bi pojutrišnjem nekaj zgodilo. Kaj, točno, ni jasno in bo verjetno razkrito v naslednjih epizodah, ima pa vsekakor opravka z gozdovi blizu Twin Peaksa. Je pa ganljivo videti nekoliko postaranega Bobbyja, ki je na spiritualen način povezan s svojim domnevno mrtvim očetom, še posebej preko razvozlavanja omenjenega sporočila, ki ga nihče drug, niti šerif Truman in Hawk, ne razume. Še ena pomembna sled pa se razkrije na zasliševanju možakarja Williama Hastingsa, ki naj bi bil odgovoren za umor knjižničarke Ruth Davenport; izkaže se, da sta tako Ruth kot William, sicer ljubiteljski pisec blogov na temo nadnaravnega, vstopila v drugo dimenzijo in navezala stik z majorjem Briggsom, ki ju prosi za serijo številk (koordinat), povezani tako z njim kot tudi agentom Cooperjem.

Še ena odlična epizoda, ki postreže z ravno prav vprašanji in odgovori, poskrbi pa tudi za nekaj presenetljivo ganljivih momentov z Bobbyjem Briggsom.