Ko smo že mislili, da je David Lynch postregel z vrhuncem svojega strašljivega in hkrati čudovitega simbolizma, je kot strela iz jasnega padla osma epizoda nove sezone Twin Peaksa, ki brez kančka dvoma ustvari eno najbolj nepozabnih 60 minut v zgodovini televizije. Lynch je že od nekdaj znan kot neprilagojen filmski avtor, vendar spraviti na plano nekaj takšnega, kot je pričujoča epizoda, je prav poseben dosežek. Epizoda nas obenem žalostno spomni na čase, ko so ustvarjalci sedme umetnosti še bili pogumni, inovativni in okusno kontraverzni, danes pa so te lastnosti bolj izjema kot pravilo. Kakorkoli že; po dokaj konvencionalni sedmi epizodi je osma čisti eksperimentalni triumf, ki nenadoma prekine zgodbo, ki se odvija “25 let kasneje” in namesto tega odpotuje v preteklost. Če poenostavim; osma epizoda na izrazito simboličen način predstavi rojstvo zla, ki ga pooseblja morilec BOB, tako Bele kot Črne Lože, ne pozabi pa niti na simbol upanja, dušo preminule Laure Palmer.
Tisto, kar je najbolj genialno, je to, da Lynch uspe povezati dve najpopularnejši interpretaciji o obstoju morilca BOBa v smiselno kombinacijo; BOB je nadnaravno bitje, ki pa ga je povzročilo “zlo, ki prebiva v nas”. To zlo predstavlja testiranje atomske bombe v Novi Mehiki, 16. julija leta 1945 (samo nekaj tednov pred usodnim bombardiranjem mest Hirošima in Nagasaki). Lynch izum atomske bombe razume kot največje zlo, ki ga je ustvaril človek, kar vsekakor drži; gre za daleč najsmrtonosnejše orožje množičnega uničenja, ki tudi na tistih, ki ga preživijo, pusti težke posledice radioaktivnega sevanja. Atomska eksplozija kot vir zla omogoča, da se v vesolju rodi kozmično zlo v obliki morilca BOBa, ki se tako “rodi” in najde pot v našo resničnost. Tragičnih razsežnosti, ki jih je povzročil rojstvo BOBa, se zaveda tudi Velikan v nekakšni predhodnici Bele Lože, kjer v obupu ustvari zlato kroglo z neokrnjeno dušo Laure Palmer. Velja omeniti, da tu ni govora o Lauri kot fizični osebi, ampak njenem duhu, ki se je raje odločil žrtvovati sebe kot pa da bi služil morilcu BOBu.
Epizoda nato preskoči več kot desetletje dogajanja in predstavi mlad par na poti do doma; zelo je možno, da gre za Lelanda in Sarah Palmer, saj se v nadaljevanju na zemlji pojavi jajce, iz katerega se izleže križanec med insektom in žabo, po puščavi pa blodi prikazen gozdarja, katero je bilo sicer moč videti že v 2. in 7. epizodi nadaljevanke. Gozdar vdre na radijsko postajo in umori uslužbence, nato pa v eter spusti skrivnostne besede: “To je voda in to je vodnjak. Napijte se in spustite. Konj je beločnica in tema v njej.” Ponavljanje stavkov povzroči, da poslušalci padejo v nezavest (morebiti hipnotizirani) z izjemo mladega dekleta (Sarah Palmer?), ki zaspi. Tedaj skozi odprto okno v prostor prileti omenjena žaba z mušjimi krili in vstopi v dekletovo telo skozi njena usta kot parazit. Če teza o Palmerjevih drži, potem sledi pomembno vprašanje; je na BOBovo manifestacijo v Lelanda vplivala Sarah?
Da je pričujoča epizoda vrhunec 3. sezone, ne bom poudarjal. Da je nekaj, kar morate videti in izkusiti na lastne oči, prav tako ne. Tole ni samo vrhunska epizoda, ampak vrhunsko umetniško delo, ki bo ostalo večno.
