Zgodba 3. sezone nadaljevanke Twin Peaks počasi napreduje naprej, vendar bo epizoda pred vami slaba novica za tiste, ki niste oboževalci Dougija Jonesa, saj je veliko časa namenjenega njegovemu blodenju po svetu, v katerem ženi končno pade na pamet, da bi svojega moža peljala k zdravniku. Medtem izvemo, da je Dougie zaradi izgubljenih stav dolžan 50.000 dolarjev in da se mu čas za predajo dolga počasi izteka. Epizoda pripelje do enega večjih presenečenj te sezone; razkritja dosedaj skrite Cooperjeve tajnice Diane, ki jo igra Lyncheva muza Laura Dern. Eden od povratnikov je tudi Carl Rodd, lastnik prikoličarskega naselja, v katerem je bila pred 28. leti umorjena Teresa Banks; ta je priča okrutni smrti dečka, katerega zbije avto in opazi bizarno entiteto, ki plove iz njegovega telesa kot duša, ki zapušča telo.

Prizor, v katerem vidimo smrt dečka, bi lahko preprosto označili za ceneno eksplotacijo, vendar pa je ta (še posebej zaradi poudarka na vidno pretresenih mimodočih) posnet tako ganljivo, da nam nemudoma v spomin prikrade odziv prebivalcev Twin Peaksa na smrt Laure Palmer. Namestnik Hawk s pomočjo lastne intuicije in skrivnostnih sledi odkrije iztrgane strani iz Laurinega dnevnika, ki so zataknjene v notranjosti straniščnih vrat. Na tem mestu je razvidno, da se zgodba počasi, a vztrajno razvija naprej, četudi se zdi, da Lynch pošteno preizkuša gledalčevo potrpljenje, a po drugi strani so liki tako prikupno čudni ter vsebina polna izvirnega simbolizma in značilno absurdnega humorja, da gledalca radovednost žene naprej. Pa še osvežujoče je dandanes videti nadaljevanko, ki si vzame čas zase in za gledalca. Pa vzemite to kot nekaj dobrodošlega ali zoprnega.

V kontekstu katerekoli druge nadaljevanke (ali filma) bi bil takšen lik, kot je Dougie Jones, že na poti v umobolnico, vendar svet Twin Peaks je že od nekdaj “poseben” In z njim tudi tisti, ki v njem živijo. Peti del nove sezone se namreč vrti okoli šale, da nihče ne opazi, da je z Dougijem nekaj hudo narobe in da bi najverjetneje potreboval zdravniško pomoč, zato smo priča mnogim prizorom, kjer Cooper / Dougie pohajkuje naokoli kot nebogljen dojenček in občasno pokaže znake življenja. Četudi me ta del zgodbe ne moti preveč, po drugi strani razumem, da je nekatere močno zmotilo, da je Cooperjev lik zreduciran na nekaj tako pomilovanja vrednega kot je Dougie in njegova retardiranost, še posebej zato, ker David Lynch ta humorni vložek preveč potencira, tako da je na zelo “dobri” poti, da postane nadležen in odvečen.

Bistveno bolj zanimivi pa so občasni obiski v mestece Twin Peaks, kjer spoznamo hčerko natakarice Shelly, ki je v razmerju z zabušantskim fantom in redna odjemalka kokaina, kar nemudoma potegne vzporednice s preminulo Lauro Palmer (morebiti bomo priča novemu umoru v Twin Peaksu?). Na drugi strani mesta Dr. Jacoby vodi televizijsko / radijsko oddajo o teorijah zarote ter njegovih edinstvenih zlatih lopatah (te bodo verjetno igrale pomembnejšo vlogo v nadaljevanju sezone), šerif Truman (ki je v resnici brat Harryja Trumana) se sporeče s svojo ukazovalno ženo. Svojih pet (prekratkih) minut slave dobi tudi zlobni Cooper, ki je še vedno v zaporu, tokrat pa je že eksplicitno povedano, da je morilec BOB še vedno v njem in da ne namerava zapustiti njegovega telesa. Ko zlobni Cooper ob koncu epizode v zaporu preko telefonskega pogovora sproži izpad elektrike v zaporniških prostorih, je jasno, da se njegovo bivanje za rešetkami srhljivo zaključuje.

Prikupno nostalgična epizoda, ki pa bi navkljub temu lahko pospešila na ritmu in počasi prešla k razvozlavanju skrivnostnega klopčiča.