Četrta epizoda nove sezone nadaljevanke Twin Peaks uspešno nadaljuje kriptičnost prejšnjih poglavij in temu doda nekoliko več humorja; agent Cooper je namreč v koži Dougieja Jonesa kot nebogljen otrok, ki komajda kaj spregovori, se premika kot zombi in deluje popolnoma odsotno od preostalega sveta. Ta del zgodbe je dodobra razdelil oboževalce nadaljevanke, saj je nekaterim Dougie sila simpatičen lik, spet drugim pa vir sila prisiljenega humorja, ki temelji na smešenju retardacije posameznika. Mene osebno omenjeni lik ni nikoli motil, je pa res, da so nekateri prizori v pričujoči epizodi preveč burleskni in pustijo nekoliko grenak priokus v ustih. Čeprav moram priznati, da mi je toliko bolj prisrčen lik Dougijeve nevrotične žene, ki jo odigra odlična Naomi Watts. Njuna čudaška kemija je bizarna, vendar prepričljiva in izvabi mnogo salv smeha, pa četudi so te občasno prekinjene zaradi občutka, v kako tragičnem položaju se nahaja naš priljubljeni agent Cooper.

Preostanek epizode je zopet nostalgičen; na šerifovem uradu v Twin Peaksu naletimo na znani obraz nekdanjega mladostniškega prestopnika Bobbyja Briggsa, ki je sedaj eden od šerifovih namestnikov. Prizor, v katerem trči ob portret Laure Palmer in začne jokati, je perfekten dokaz, da je po vseh teh letih smrt “srednješolske kraljice” še vedno globoko zasidran v podzavesti mnogih prebivalcev mesteca. Za počit smešen je tudi prizor, kjer pred urad prispe Wally Brando, sin namestnika Andyja in tajnice Lucy, ki ga odigra Michael Cera v obupni imitaciji legendarnega Marlona Branda. Gre za enega od tistih prizorov, kjer gledalcu ni povsem jasno, kaj gleda, ampak nekako ne uspe obrniti pogleda stran.

Kot ponavadi pa je najbolj zanimiv zadnji del epizode, kjer Gordon Cole in Albert (skupaj s tajnico Tammy) odpotujeta v zapor v Južni Dakoti, da bi obiskala najdenega Dala Cooperja, ki je kakopak zlobni Cooper. Ta v kratkem prizoru v zasliševalni sobi ugotovita, da je Cooper ves ta čas deloval pod krinko in po navodilih pogrešanega agenta Phillipa Jeffriesa, o kakšni misiji je govora, pa je (vsaj za zdaj) bolj malo znanega. Fascinanten je pogled Gordona, ki se sreča s Cooperjem in nemudoma ugotovi, da je nekaj narobe in da človek pred njim ni prijatelj, kot ga je nekoč poznal.

Nekoliko (morebiti celo preveč) humorna epizoda z veliko šarma.

V pričujoči epizodi si režiser in soscenarist David Lynch privošči nekaj, kar je za današnjo televizijsko produkcijo skorajda nezaslišano; skoraj dvajset minut trajajočo sekvenco čistega surrealizma, kozmične lepote in avantgardne groze. V tej sekvenci spremljamo agenta Cooperja na poti iz Bele Lože v realni svet; ta najprej pristane v nekakšnem vesolju z žensko brez oči in nenavadnim strojem, ki morebiti služi kot portal skozi različne svetove, naleti pa tudi na ostarelo Ronette Pulaski, ki agenta svari pred njeno “materjo” (karkoli že naj bi to pomenilo). Na poti manifestacije iz duhovnega v fizično telo pa se Cooperju pripeti nekaj nepričakovanega; skozi električno vtičnico se vseli v telo še enega svojega dvojnika Dougija Jonesa. V epizodi se pojavi tudi Mike, ki pojasni, da je bil Douge ustvarjen s strani zlobnega Cooperja kot nekakšna diverzija, ki povzroči luknjo v prostoru in času tako našega sveta kot vesolja obeh Lož. Rezultat je katastrofalen; Cooper se vseli v Dougijevo telo in izgubi vse svoje retorične sposobnosti, zlobni Cooper pa doživi prometno nesrečo.

Eden od pomembnih motivov, ki se pojavi tudi v filmu Fire Walk With Me, je kremna koruza, fizična manifestacija človeške bolečine in žalosti, s katero se entitete obeh Lož premikajo med posameznimi vesolji. Dougie Jones tik pred vstopom v Ložo izbruha koruzo, medtem ko jo zlobni Cooper zadrži v ustih. Prva izgovorjena beseda v epizodi je tudi znana vsem oboževalcem filma; Modra vrtnica. Gre namreč za izraz, ki ga FBI uporablja za primere s prisotnimi nadnaravnimi elementi, med katere Cooperjevo izginotje vsekakor spada. V mestecu Twin Peaks medtem namestnik Hawk še vedno išče morebitne sledi, ki bi ga pripeljale do razrešitve uganke o usodi agenta Cooperja. Ta se medtem v koži Dougieja Jonesa sprehaja po kazinoju in s pomočjo nadnaravnih sposobnosti zadane kar 30 zaporednih jackpotov, na sledi pa so mu tudi najeti morilci iz zaenkrat še neznanega razloga. Epizoda se zaključi z agentoma Gordonom Colom (Lynch) in forenzikom Albertom Rosenfieldom, ki ju preseneti telefonski klic o odkritju agenta Cooperja.

Lynch v času, ko nas iz vseh strani obdajajo nadaljevanke s hitrim tempom in površinsko vsebino, od gledalca zahteva bistveno več pozornosti kot sicer in ga počasi pelje skozi fascinanto vesolje Twin Peaksa, ki z vsako epizodo gradi na novih pomenih in bogatem simbolizmu. Mogoče pa je ravno to tisto, kar potrebujemo.