RAZGLEDANO

Navkljub ogromni popularnosti metal glasbe v zadnjih letih, je igranih filmov na to temo presenetljivo malo. To luknjo poskuša zapolniti islandska glasbena drama Metalhead, ki gledalcu zastavi pogosto spregledano, vendar relavantno vprašanje; kdaj in na kakšen način glasba preseže okvirje zgolj zvoka v ozadju in postane nekaj, kar definira posameznika in njegov način življenja. To razodetje doživi glavna junakinja filma, introvertirana najstnica Hera (Thora Bjorg Helga), ki odrašča v globoko verni skupnosti, vendar pa ob tragični izgubi svojega brata Baldurja, na katerega je bila močno navezana, izgubi občutek za vero in začne iskati uteho v Baldurjevi ljubezni do black metal glasbe. Hera, ki se ni zmožna soočiti z mučnim procesom žalovanja, v black metalu odkrije voljo do življenja, hkrati pa moralno dolžnost do ohranjanja spomina na pokojnega brata, kar pa sproži konflikten odnos lokalne skupnosti. Četudi metal glasba predstavlja velik del zgodbe filma Metalhead, je treba poudariti, da gre v prvi vrsti za ganljivo intimno dramo o posameznikih, ki ne znajo najti ustreznega načina za prebolevanje izgube bližnjega; režiser in scenarist Ragnar Bragason več kot uspešno razbija predsodke o “škodljivosti” black metal glasbe, hkrati pa subtilno in z dobršno mero skandinavskega črnega humorja odpira boleče družbene teme, o katerih se ljudje še vedno ne želimo (preveč) pogovarjati. Metalhead resda sledi formuli marsikatere tragikomične zgodbe o odraščanju, vendar pa z izvrstnim razumevanjem kompleksnega in pogosto nerazumljenega sveta black metala uspe štrleti krepko iz povprečja ter gledalce poučiti o tem, kako lahko še tako agresivna in mračnjaška glasba nekomu reši življenje. Eden najboljših filmov na temo zdravilne moči glasbe.

Češki film je bil v začetku 70. let (še vedno) pod strogim očesom režimskih cenzorjev, ki so vsak odmik od konvencionalnih oblik sedme umetnosti razumeli kot vdor škodljivih vplivov z “dekadentnega” zahoda. V tej negotovi politični in družbeni klimi je Jaromil Jireš, eden od najvidnejših predstavnikov češkega novega vala, ustvaril svoj najbolj znan in provokativen film v karieri; lirično gotsko srhljivko Valerie and Her Week of Wonders, ki je bila ob izidu zaznamovana z mnogimi kontroverznostmi, med vsemi pa je najbolj prednjačila izbira tedaj komaj 13-letne Jaroslave Schallerové v naslovni vlogi, ki je med drugim od nje zahtevala goloto in nastopanje v številnih groteksnih prizorih, ki na simboli ravni raziskujejo na novo odkrito seksualno energijo glavne junakinje. Bizarna zgodba, postavljena v neimenovano srednjeveško mesto na Češkem, spremlja en teden v življenju najstnice Valerije, ki dobi prvo menstruacijo, s tem pa se v njej prebudi seksualna radovednost, ki postopoma pridobiva vse bolj bizarne in strašljive razsežnosti. Jirešev film je izrazito “novovalovski” in gradi kreativni most med tradicionalnim in sodobnimi oblikami filmske umetnosti; film posvoji nekatere najbolj poznane motive iz klasičnih gotskih grozljivk (vampirizem, obstoj nadnaravnega) in jih domiselno uporabi za razkrivanje Valerijinega razburljivega čustvenega doživljanja sveta, kombinacija vseh teh drznih odločitev pa ustvari hkrati nenavaden kot tudi nepozaben film. Gledalca bodo najbolj očarali za tiste čase osupljivi posebni učinki, izvirna vizualna podoba, prepričljivi maska in kostumografija ter kakopak karizmatična igra Schallerové. Na bolj preprost način bi lahko rekli, da je Valerie and Her Week of Wonders enako strašljiva kot tudi žgečkljiva pesem v filmski obliki, ki bo kakopak delila občinstvo na tiste, ki občudujejo Jiriševo vizijo in tiste, katerim se bo zdela (pretirana) seksualizacija glavne junakinje precej sporna. Valerie and Her Week of Wonders je morebiti na trenutke res preveč abstraktna in eksplotacijska, vendar pa Jiriševa samozavestna režija poskrbijo, da film ostane edinstvena izkušnja.