RAZGLEDANO

Po fiasku z ZF eposom Dune, ki je skoraj pokopal njegovo kariero, se je David Lynch s svojim naslednjim celovečercem, romantičnim neo-noir trilerjem Blue Velvet, vrnil k tistemu, kar zna najbolje; razbijati namišljeno idilo ameriških predmestij skozi pogosto groteskne podobe, mešane s sladko nostalgijo 50. in 60. let. Nenazadnje to nakaže že z uvodnim prizorom, kjer nas kamera popelje pod dno lično pokošene trave in razkrije gnezdo insektov, ki simbolizirajo gnilobo, nasilje in potlačene čustvene trvame, ki čakajo gledalca v naslednjih dveh urah. V maniri klasičnih filmov noir imamo tudi tokrat opravka z junakom, ki se znajde ob napačnem času na napačnem kraju; Jeffrey (Kyle MachLachlan) odkrije odrezano človeško uho, kar mladeniča vzpodbudi k preiskavi nenavadnega odkritja, pri tem pa naveže stik s skrivnostno pevko Dorothy (Isabella Rossellini) in skupino kriminalcev pod vodstvom sadističnega Franka (Dennis Hopper), ki je ugrabila njenega sina. Blue Velvet je odličen primer Lyncheve surrealne poetičnosti, ki prepleta lepoto in grozo oz. ljubezen in nasilje; čudovita fotografija, ironični pridih nostalgične idiličnosti 50. let, seksi izbor glasbe in domiselno poigravanje z žanrskimi pravili iz pričujočega filma ustvarijo nepozaben užitek za gledalca, ki bo na več mestih v zgodbi ostajal zmeden, vendar to ne bo moteče, saj je Lynch mojster tega, da vedno očara s skrivnostnim in nerazumljivim. Seveda velja omeniti tudi izvrstne igralske predstave, kjer poleg tragične Rosselinijeve zablesti še nikoli prej (in tudi kasneje) tako dober Hopper kot perverzni kriminalec. Blue Velvet ni samo odličen film, ki brezhibno prepleta surrealno in realno, je tudi duhovni temelj kasnejše kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki ji je na vsebinski ravni vsaj delno podobna. Lyncheva drzna mojstrovina.

Novembra 1975 je italijansko javnost šokirala novica o brutalnem umoru razvpitega mojstra sedme umetnosti Piera Paola Pasolinija, ki je bil znan po svojih ostrih političnih stališčih in brezkompromisni umetniški viziji, s čimer si je pričakovano nakopal ogromno sovražnikov. In za filmarja takšnega slovesa je usoda poskrbela, da je njegov zadnji celovečerec postal tudi eden najbolj šokantnih in okrutnih filmskih labodjih spevov. Politična srhljivka Salò, or the 120 Days of Sodom ohlapno temelji na razvpitem nedokončanem romanu francoskega provokatorja Marquisa de Sada, le da je Pasolini njegovi epopeji nasilja in razvrata dodal močan politični podton in dogajanje iz Francije prestavil na sever Italije v času fašističnega terorja; v majhni državni tvorbi, imenovani Saló, štirje sprevrženi fašistični veljaki, znani zgolj po nazivih Vojvoda, Škof, Sodnik in Predsednik, ugrabijo skupino mladih fantov in deklet, jih pripeljejo v odmanjeno podeželsko vilo in v naslednjih štirih mesecih nad njimi izvajajo vse možne oblike psihičnega, fizičnega in predvsem seksualnega nasilja. Salò, or the 120 Days of Sodom ima jasno sporočilo; Pasolini izraža ostro kritiko fašizma, hkrati pa s preroško natančnostjo opozarja na degradacijo človeka v sodobnem svetu, kjer pod pritiskom oblasti postane čustveno izpraznjen artikel, ki se ga hitro uporabi in še hitreje zavrže. Pasolinijev film je odvraten, sprevržen in za ogled vsekakor neprijeten, vendar pa v drugačni oz. bolj prilagodljivi obliki ne bi imel istega katarzičnega učinka na gledalca; gre za film, ki nazorno prikaže ne zgolj grozote avtokratskih režimov, ampak tudi dekadentno brezno, v katerega civilizacija vse bolj vztrajno pada. Toda tudi zunaj prizorov nasilja in gnusa ima film veliko nespornih kvalitet; razkošna scenografija in kostumografija, zastrašujoče igralske predstave, domiselna uporaba klasične glasbe in uporaba grotesknega simbolizma, ki je enako neposreden kot tudi večplasten. Salò, or the 120 Days of Sodom je vsekakor vreden svojega zloglasnega slovesa, vendar pa je hkrati tudi izredno močan pogumen film, ki samozavetno prekorači mejo umetniške “sprejemljivosti”.