RAZGLEDANO

Jane Schoenbrun predstavlja enega od najbolj unikatnih in drznih filmskih obrazov v žanru sodobnih grozljivk, ki presegajo konvencionalne žanrske okvirje in gledalcu ponudijo globok razmislek o spolni identiteti, odnosih in sprejemanju drugačnosti v svetu, ki za omenjeno žal nima posluha. Schoenbrunova tudi v svojem tretjem celovečercu Teenage Sex and Death at Camp Miasma raziskuje tematike, ki so zaznamovale njena predhodnika We’re All Going to World’s Fair in I Saw The TV Glow; posameznikovo iskanje spolne identitete skozi prizmo medija, tokrat preko popkulturnega vpliva “počitniških” slasherjev kot sta Friday The 13th in Sleepaway Camp. Osrednja junakinja filma je lezbična filmarka Kris, ki jo studio najame za moderno predelavo kultnega slasherja Camp Miasma, med pripravami pa obišče prizorišče snemanja v zasneženih planinah, kjer si je glavna igralka Billy Presley zgradila svoj dom. Med bivanjem na odročnem kraju se Kris in Billy zbližata, toda kmalu se izkaže, da je zapuščina filma Camp Miasma mnogo bolj zlovešča kot se je zdelo na prvi pogled. Teenage Sex and Death at Camp Miasma je oglaševan kot slasher, vendar je ta oznaka precej zavajajoča; Schoenbrunova v svoje značilnem stilu ne razvija običajnega slasherja, ampak razmišljujočo in skoraj meditativno meta-satiro, ki spregovori o tematikah osamljenosti, spolne zavrtosti in izgube identitete, obenem pa se z odrezavo duhovitostjo obregne ob hollywoodsko obsedenostjo s tovarniškim serviranjem brezdušnih filmskih predelav in nadaljevanj starih uspešnic, ki morajo biti prilagojene “novim” pokroviteljsko zastavljenim družbenim smernicam. Četudi film zaradi svoje močne metafizične narave ne bo povšeči vsakemu gledalcu, pa Schoenbrunvoa tudi tokrat prepriča z odličnim satiričnim humorjem, o katerem lahko franšiza Scream zgolj sanja, fenomenalnim izborom glavnih igralk Hannah Einbinder in Gillian Anderson, nenavadno sanjsko vizualno podobo, vrhunsko glasbo in epilogom, ki je enako zastrašujoč kot tudi očarljiv. S Teenage Sex and Death at Camp Miasma je Schonebrunova samozavestno utrdila svoj status ene najbolj drznih in neprilagojenih filmark ta hip.

Leta 1961 je poljski filmar Jerzy Kawalerowich posnel kultno mojstrovino Mother Joan of the Angels, religiozno grozljivko, ki je delno temeljila na resničnih dogodkih iz 17. stoletja, ko se je v francoskem mestu Loudun sprožil odmeven sodni proces zoper karizmatičnega in župnika Urbaina Grandierja, ki je bil obtožen čarovništva, širjenja blasfemičnih naukov in spolnih zlorab pripadnic reda uršulink, ki so bivale v bližnjem samostanu. Kawalerowichev film je zaradi tedaj sporne vsebine kakopak dvignil ogromno prahu, toda to ni bilo nič v primerjavi s šokom, ki ga je deset let kasneje dostavil britanski filmski provokator Ken Russel z dolgo leta prepovedano in tudi z današnjega vidika kontroverzno zgodovinsko srhljivko The Devils. Za razliko od Kawalerowicha, ki je okoli resničnega dogodka spletel fiktivno zgodbo, Russel bolj zvesto sledi zgodovinskim dejstvom (četudi ta pričakovano zdramatizira) in se osredotoča predvsem na politično ozadje sodnega procesa (Grandier je bil namreč velik nasprotnik tedaj vplivnega kardinala Richelieuja); temu primerno je film oborožen z neusmiljeno močnim komentarjem na račun korupcije pri najvišjih predstavnikih oblasti, cerkvene hinavščine, ki je iz obtožb o domnevni obsedenosti nun ustvarila javni spektakel ter zlorabe moči. The Devils je nepopustljivo oster in brutalen film, ki venomer niha med politično subtilnostjo in groteskno eksplotacijo (prizor z orgijo nun, ki “zlorabijo” Kristustov križ, še danes strese do kosti), neprijetno izkušnjo pa Russel dopolni s presunljivo kostumografijo in scenografijo, ravno pravšnjo mero zgodovinske avtentičnosti in umetniške svobode ter fenomenalnimi igralskimi predstavami, še posebej Oliverja Reeda kot Grandierja in Vanesse Redgrave v vlogi spolno zatirane redovnice Jeanne. The Devils bo za nekatere gledalce preveč teatralen in neokusen, toda gre za enega redkih filmov, ki uspe biti enako škandalozen kot tudi inteligenten.